(1)
Ta konvencija se ne uporablja za uveljavitev pravic do dajatev za čas, preden je začela veljati.
(2)
Pri ugotavljanju pravic do storitev oziroma dajatev po tej konvenciji se upošteva tudi zavarovalna doba, ki je bila pridobljena po pravnih predpisih ene od držav podpisnic, preden je ta konvencija začela veljati.
(3)
Ne glede na prvi odstavek velja ta konvencija tudi za primere zavarovanja, ki so nastopili, preden je konvencija začela veljati, kolikor upravičenci niso že prejeli kapitalskih izplačil za predhodno ugotovljene pravice.
(4)
Dajatve, ki so plačljive šele po tej konvenciji, se ugotavljajo na osnovi vloge upravičenca od začetka veljavnosti te konvencije. Če je zahteva vložena v roku dveh let od začetka veljavnosti te konvencije, se izplačevanje dajatev odobri od začetka veljavnosti te konvencije dalje, sicer pa od dneva, ki je določen po pravnih predpisih vsake od držav podpisnic.
(5)
Ne glede na tretji odstavek se dajatve, ki so bile ugotovljene pred začetkom veljavnosti te konvencije, ne ugotavljajo znova.
(6)
Če pravni predpisi držav podpisnic predvidevajo prekluzijo ali zastaranje zahtev do pravic, se takšni predpisi ne uporabijo za upravičence do zahtev iz tretjega odstavka, če tak upravičenec v roku dveh let od začetka veljavnosti te konvencije vloži zahtevo iz četrtega odstavka. Če je zahteva vložena po preteku tega roka, obstaja pravica do dajatev – kolikor ni nastopila prekluzija ali zastaranje – od trenutek vložitve zahteve, razen če je mogoče uporabiti ugodnejše pravne predpise ene od držav podpisnic.