TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Že ob jezikovni razlagi navedene zakonske določbe je razvidno, da ne velja za vse postopke nadzora (glej drugi odstavek 127. člena ZDavP-2, po katerem davčni nadzor obsega davčni nadzor davčnih obračunov, davčni nadzor posameznega področja poslovanja in DIN), ampak zgolj za postopke DIN.

Za postopke nadzora po 130. členu ZDavP-2 pa zakon ne določa nobenega posebnega pravila glede trenutka nastopa prekluzije, zato ima tožnica prav, da je treba upoštevati splošno pravilo iz drugega odstavka 146. člena ZUP, po katerem lahko stranka vse do izdaje odločbe dopolnjuje in pojasnjuje svoje trditve.

V izpodbijani odločbi je nadalje pojasnjeno, da je davčni organ zaradi (pre)splošnega opisa zaračunanih storitev na računih, splošnosti dodatnih pisnih pojasnil, povezanosti družb, načina plačila računov in zgoraj povzetega vzorca poslovanja družb v lasti B. B. utemeljeno podvomil v opravo storitev. Ker negativnega dejstva (tj. da storitve niso bile opravljene) davčni organ ne more dokazati, je dokazno breme o nasprotnem, torej da so bile storitve (transakcije) v resnici opravljene, v okoliščinah konkretnega primera, ko je izkazan utemeljen dvom v opravo storitev, prešlo nazaj na tožnico. Procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja namreč prehaja med strankama, konkretno od davčnega zavezanca k davčnemu organu in nazaj, po presoji sodišča pa okoliščine, ki jih je ugotovil davčni organ, zadoščajo za prevalitev dokaznega bremena nazaj na tožnico. Slednja glede na obrazloženo svojega dokaznega bremena ni zmogla, zato je pravilen zaključek davčnega organa, da se poslovni dogodki, ki so na računih navedeni, v resnici niso zgodili. Posledično je davčni organ odločil pravilno, ko tožnici ni priznal pravice do odbitka DDV na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDDV-1.

Tožnica pa, kot že pojasnjeno zgoraj, obstoja pogodbenega razmerja zgolj s predložitvijo računa in pojasnilom (obrazložitvijo računa) o tem, kaj naj bi svetovanje obsegalo, ni uspela dokazati.

Za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV namreč ne zadošča zgolj ugotovitev, da so bile zaračunane storitve objektivno izvedene, ampak jih mora opraviti drug zavezanec za DDV. Tega pa predložene listine (predlog pogodbe o zaposlitvi, pogodba o zaposlitvi in obvestilo o čakanju na delo) ne dokazujejo.

O tožbenem očitku prekomernosti obrestne mere iz 95. člena ZDavP-2 se je že izreklo Ustavno sodišče v odločbi U-I-85/21 z dne 24. 10. 2024.