Uredba o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od priključka Slovenj Gradec – jug do Dravograda z obvoznicami

Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za ureditve, načrtovane s to uredbo, mora vsebovati načrt krajinske arhitekture.

S krajinskim oblikovanjem se zagotovi skladna umestitev trase v prostor. Vzdolž trase so potrebne naslednje ureditve:

Relief se oblikuje v skladu z naravnimi reliefnimi oblikami, z doslednim vertikalnim zaokroževanjem konkavne in konveksne krivine brežin ter ustreznim oblikovanjem prehodov brežin nasipov in vkopov v relief. Pri višjih vkopih se zaradi zmanjšanja vizualne izpostavljenosti posega in boljših možnosti za zasaditev in vključitev novih reliefnih oblik v prostor izvede členitev brežin z vmesnimi bermami, na katerih se zasadi avtohtona vegetacija, kot zametek ali pospešitev naravne sukcesije. Vkopi se oblikujejo tako, da se omogoči ozelenitev, brežine se izvedejo čim bolj neporavnano, s spreminjajočim se naklonom, z ohranjenim lomom skale in zemljatimi skalnimi žepi. Relief na urbanih območjih se prilagodi zdajšnjim in načrtovanim ureditvam na stičnih območjih. Opuščeni odseki cest, poti, priključkov in površine po rušenju objektov se sanirajo z reliefnim preoblikovanjem glede na značilnosti okoliškega terena. Brežine ob portalih predorov se izvedejo tako, da se zvezno in brez očitnih lomov navežejo na teren in da je na njih možna zasaditev drevnine. Za ureditev portalov se uporabijo materiali in ukrepi, s katerimi se zagotovi oblikovno skladna celota portala in okoliških ureditev.

Med gradnjo se vegetacija odstrani samo tam, kjer je to nujno potrebno, poškodovana vegetacija se sanira. Načrtovane zasaditve temeljijo na krajinskem vzorcu, vrstni sestavi in v prostoru značilnih oblikah vegetacije (gozd in gozdni rob, skupine dreves, obvodna vegetacija, zatravitev, drevored). Z novimi zasaditvami se pospešita obnova stanja, ki bo prizadeto zaradi posega, in nadomeščanje izgubljenih kakovosti z ureditvijo, ki naj omogoči kar največjo možno obnovo vseh funkcij naravnega ekosistema, njegove raznovrstnosti in trajne stabilnosti. V čim večji meri se vzpostavijo zelene površine za zastiranje pogledov med zdajšnjo in predvideno pozidavo in cestami. Protihrupne ograje se na zunanji in notranji strani smiselno obsadijo z grmovno in drevesno vegetacijo ter plezalkami. Vse zasaditve se izvedejo v skladu z načrtom krajinske arhitekture in z ugotovitvami projektantskega nadzora, ki mora biti zagotovljen med gradnjo na celotnem odseku. Vmesni ločilni pas se zatravi. Oporni in podporni zidovi ter kamnite zložbe se v odprti krajini čim ozelenijo s plezalkami in pokrovnimi rastlinami avtohtonih vrst, v urbanem prostoru pa se zasaditve prilagodijo funkciji in rabi prostora na stiku za načrtovanimi ureditvami.

Na območju premostitvenih objektov se struge vodotokov izvedejo z intenzivno zasaditvijo, tako da se zavarujejo s kamnitimi oblogami in z uporabo lesa ter vegetativnega zavarovanja. Brežine se oblikujejo s povzemanjem oblik naravnih vodotokov ter zatravijo in na zgornjih delih zasadijo z avtohtonimi grmovnimi in drevesnimi vrstami.

Vsi odseki cest in poti, območja odstranitev objektov in drugih rab, ki po izvedbi ureditev, načrtovanih s to uredbo, ostanejo brez funkcije, se rekultivirajo v skladu z rabo sosednjih zemljišč.

Izbor rastlin za nove zasaditve mora temeljiti na analizi vegetacijskih razmer v okolju in na želenih oblikovnih učinkih. Zasaditev mora upoštevati lokalno značilne rastline in tiste vrste, ki že ustvarjajo pomembno identiteto zadevnega območja. Izbrane rastlinske vrste morajo prenašati razmere v obcestnem prostoru (prah, plini, utrjevanje brežin, soljenje). V skladu z zakonom, ki ureja gozdni reprodukcijski material, morajo biti sadike za predvidene zasaditve opremljene z izvornim spričevalom in rastlinskim potnim listom.

Zasaditev se oblikuje iz raznovrstnih rastlin na način, da so višinsko in tlorisno rahlo razgibane v prostoru. Izjema so zasaditve v urbanizirani krajini. Usmeritve za izdelavo načrta krajinske arhitekture so: