Za onesnaženi zrak se šteje po tem zakonu zrak spodnjih plasti zunanje atmosfere, ki vsebuje nezaželene snovi v tolikih množinah, prisotnih v zraku tako dolgo časa, da vplivajo na zdravje in počutje človeka ter povzročajo merljive škodljive učinke na rastlinstvu, živalstvu in materialih.
Onesnaževanje zraka se izraža s količino in koncentracijo škodljivih snovi, ki jih izpušča v zrak posamezni vir onesnaževanja (emisija).
Onesnaženost zraka se izraža s koncentracijo škodljivih primesi v zraku (kot na primer: trdni delci, plini, vonjave) na določenem mestu ob določenem času (imisija).
Dovoljeno onesnaževanje zraka in meje onesnaženosti se določajo s tehničnimi predpisi in normativi.