7. člen
(območja, pomembna za ohranitev prostoživečih živali oziroma rastlin)
(1)
V gozdnogospodarskih načrtih gozdnogospodarskih enot se za krepitev funkcije ohranjanja biotske raznovrstnosti in lovnogospodarske funkcije v gozdnem prostoru določijo območja, ki so pomembna za ohranitev prostoživečih živali oziroma rastlin. Ta območja so pasišča, grmišča, omejki, mirne cone, zimovališča in ekocelice, ki se podrobneje določijo v gozdnogojitvenih načrtih.
(2)
Pasišča se vzdržujejo predvsem na območjih strnjenih gozdov, grmišča pa se vzdržujejo zlasti na območjih enomernih odraslih gozdov in v gozdnih ostankih kmetijske krajine. Pri določitvi pasišč in grmišč je treba pridobiti soglasje lastnika oziroma se šteje, da je soglasje dano, če lastnik za to površino na podlagi predpisov, ki urejajo gozdove, prejema javna sredstva za vzdrževanje oziroma osnovanje teh površin.
(3)
Ekocelice se določijo na način, ki ne omogoča prenamnožitve škodljivih organizmov in ne ogroža varnosti obiskovalcev na območju poti ter objektov v gozdnem prostoru.
(4)
Na nahajališčih ogroženih rastlinskih vrst, ki so bistvena za ohranjanje teh vrst oziroma njihovih populacij, se gospodarjenje prilagodi ekološkim zahtevam teh vrst na podlagi usmeritev v gozdnogospodarskih načrtih.
(5)
Zatočišča se v velikosti šopov, skupin, gnezd ali sestojev določijo zlasti na območju intenzivnega gospodarjenja z gozdom oziroma tam, kjer je močno spremenjena sestava drevesnih vrst. Zatočišča, ki se prepuščajo naravnemu razvoju za obdobje 10 let ali več, se v soglasju z lastnikom gozda določijo v gozdnogojitvenem načrtu kot posebne negovalne enote.