TFL Vsebine / TFLGlasnik

Trgovci z motornimi vozili oziroma preprodajalci, ki uporabljajo pri prodaji posebno ureditev obdavčitve z DDV, obračunavajo DDV od razlike v ceni, oziroma ker ta vključuje DDV, se DDV obračuna po preračunani stopnji. Preprodajalci začetniki oziroma mali davčni zavezanci, ki so na začetku svoje poslovne poti in so pričeli z dejavnostjo prodaje motornih vozil, morajo biti pozorni na trenutek, ko se bodo morali identificirati za namene DDV. Pri vozilih večje vrednosti se lahko dokaj hitro doseže oziroma preseže prag za vključitev v sistem DDV. Pri tem se pa lahko nekaterim davčnim zavezancem postavlja vprašanje, kateri promet se upošteva za vključitev v sistem DDV, ali celoten promet ali le dosežena razlika v ceni.

Davčna osnova pri prodaji rabljenih vozil

Najprej poglejmo, kdo so preprodajalci. V ZDDV-1 je preprodajalec oziroma »obdavčljivi preprodajalec« definiran kot davčni zavezanec, ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti in z namenom nadaljnje prodaje kupuje ali uvaža rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke ali starine, ne glede na to, ali deluje v svojem imenu ali za račun druge osebe, v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo.¹ Preprodajalci lahko pri trgovanju z rabljenimi vozili uporabljajo dve ureditvi oziroma shemi obdavčitve z DDV, splošno² in posebno³ ureditev.

Ko preprodajalec nabavi vozilo od drugega preprodajalca in ta obračuna DDV od davčne osnove, ki jo prikaže na računu, prav tako prikaže tudi znesek DDV, govorimo o splošni shemi. V bistvu gre za običajen račun, na katerem so prikazani zneski davčne osnove, DDV in skupni znesek. Primer nabave rabljenega vozila po splošni shemi je lahko tudi, če je vozilo nabavljeno od npr. družbe, ki se ukvarja z rent-a-carjem in je pri nabavi vozila uveljavljala pravico do odbitka vstopnega DDV, ker je vozilo nabavila za namene dajanja v najem. Če preprodajalec nabavlja vozila po splošni shemi, tudi pri nadaljnji prodaji istega rabljenega vozila uporabi enako shemo obdavčitve, to je splošno shemo. Velja namreč pravilo, da nakup po splošni shemi narekuje prodajo po splošni shemi, nakup po posebni shemi pa narekuje prodajo po posebni shemi.

Pri prodaji rabljenih vozil pa preprodajalci najpogosteje uporabljajo posebno shemo obdavčitve, za katero veljajo določena pravila in pogoji.⁴ Tako lahko preprodajalec uporabi posebno ureditev, če mu je rabljeno vozilo dobavila ena od naslednjih oseb:⁵

a) oseba, ki ni davčni zavezanec, npr. fizična oseba,

b) drug davčni zavezanec, če je bila dobava rabljenega vozila oproščena v skladu s 3. točko 44. člena ZDDV-1, npr. če mu je družba prodala službeno vozilo, od katerega ni imela pravice do odbitka vstopnega DDV,

c) mali davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV, če gre za osnovna sredstva,

d) drug obdavčljiv preprodajalec, ki je rabljeno vozilo prodal po posebni ureditvi.

Razlika v ceni, ki jo dosežejo preprodajalci pri prodaji rabljenih vozil, predstavlja razliko med prodajno in nabavno ceno rabljenega vozila.⁶ Ker razlika v ceni vključuje DDV, preprodajalci obračunajo DDV po preračunani stopnji, ki za splošno stopnjo 22 odstotkov znaša 18,0328 odstotka. Davčna osnova je tako dosežena razlika v ceni, ki ne vključuje DDV. Na izdanem računu za prodajo rabljenega vozila preprodajalec ne sme izkazati DDV, tako da je na računu navedena le prodajna cena.

Pri splošni ureditvi predstavlja davčno osnovo cena rabljenega vozila brez DDV, pri posebni ureditvi pa davčno osnovo predstavlja razlika med prodajno in nabavno ceno, to je razlika v ceni, ki ne vključuje DDV in je bistveno nižja kot pri splošni ureditvi. Ravno zaradi tega se pri davčnih zavezancih, preprodajalcih rabljenih vozil, ki še niso v sistemu DDV, lahko pojavi dilema, kateri znesek je merodajen za vstop v sistem DDV oziroma kateri znesek se všteva v 50.000 evrov obdavčljivega prometa v zadnjih dvanajstih mesecih po prvem odstavku 94. člena ZDDV-1, ki predstavlja mejo za identifikacijo za namene DDV:

• zaračunani znesek kupcu, to je prodajna cena rabljenega vozila, ali
• dosežena razlika v ceni.

Pojasnilo Furs in sodba sodišča EU

S tem vprašanjem smo se srečali že kar pred nekaj časa in prišli do enakega odgovora, kot ga je najti v pojasnilu Furs, št. 0920-4628/2018-5 z dne 25. 2. 2019, ter tudi v podrobnejšem opisu v zvezi z identifikacijo za namene DDV. V obeh primerih je jasno zapisano, da se v limit 50.000 evrov všteva znesek obdavčenih dobav oziroma prometa, to je celotna prodajna vrednost rabljenih vozil, ne pa dosežena razlika v ceni, ki pri posebni ureditvi predstavlja davčno osnovo.

Razlaga za takšno stališče je naslednja:

Mali davčni zavezanci (davčni zavezanci, ki niso identificirani za namene DDV) so oproščeni obračunavanja DDV. Pri obračunavanju DDV od dosežene razlike v ceni gre za posebno ureditev, ki predstavlja odstopanje od splošne ureditve sistema DDV. Ker gre za posebno ureditev v okviru sistema DDV, jo lahko uporabljajo samo obdavčljivi preprodajalci v okviru sistema DDV, torej davčni zavezanci, identificirani za namene DDV. Iz navedenega izhaja, da se v obdavčljivi promet za vstop v sistem DDV pri preprodajalcih rabljenih vozil šteje celotna prodajna vrednost rabljenih vozil.

Da pri tem ne gre za nepomembno dilemo, pritrjuje tudi sodba Sodišča EU, ki je dne 29. 7. 2019 izdalo sodbo številka C-388/18, v kateri je opisan primer nemškega malega davčnega zavezanca, ki je opravljal dejavnost preprodaje rabljenih vozil. Davčni zavezanec je namreč za izračun zneska za vstop v sistem DDV uporabil zneske doseženih razlik v ceni, ne pa prodajnih cen, kar ni bilo v skladu s spremembo zakona in navodili za uporabo DDV z dne 1. 10. 2010, ki so določala, da se pri malih davčnih zavezancih, ki uporabljajo posebno ureditev, letni promet izračuna na podlagi prejetih plačil, ne pa na podlagi razlik v ceni. Zaradi nastalega spora se je nemško sodišče obrnilo na Sodišče EU, ki je razsodilo, da se obdavčen promet za vstop v sistem DDV izračuna na podlagi zneskov, ki jih prejme preprodajalec, in ne na podlagi dosežene razlike v ceni.

Opombe:

¹ Glej 7. točka prvega odstavka 101. člena ZDDV-1; Uradni list RS, št. 13 z dne 28. 2. 2011 (ZDDV-1-UPB3) s spremembami. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu DDV opredeljuje obdavčljivega preprodajalca tako rekoč enako (5. točka prvega odstavka 311. člena):

(5) »obdavčljivi preprodajalec« pomeni vsakega davčnega zavezanca, ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti kupuje ali pridobiva za svoje podjetje ali uvaža z namenom nadaljnje prodaje rabljeno blago in/ali umetniške predmete, zbirke ali starine, ne glede na to, ali ta davčni zavezanec deluje v svojem imenu ali za račun druge osebe v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo.

² Splošna ureditev se uporablja pri prodaji novih vozil, lahko se pa uporabi tudi pri prodaji rabljenih vozil.

³ Posebna ureditev se lahko uporablja le pri prodaji rabljenih vozil.

⁴ Način uporabe posebne sheme je opredeljen v členih 101 do 110 ZDDV-1 ter v členih 311 do 325 Direktive Sveta 2006/112/ES.

⁵ Direktiva Sveta 2006/112/ES opredeljuje uporabo posebne ureditve obdavčitve v 314. členu.

⁶ Tretji in četrti odstavek 104. člena ZDDV-1 (enako tudi 312. člen Direktive Sveta 2006/112/ES):

(3) »Prodajna cena« pomeni vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo obdavčljivi preprodajalec prejel od kupca ali tretje osebe, vključno s subvencijami, neposredno povezanimi s transakcijo, davki, taksami in drugimi dajatvami ter postranskimi stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih preprodajalec zaračuna kupcu, vključno z DDV, razen zneskov iz šestega odstavka 36. člena tega zakona.

(4) »Nabavna cena« pomeni vse, kar predstavlja plačilo, opredeljeno v drugem odstavku tega člena, ki ga je ali ga bo prejel dobavitelj od obdavčljivega preprodajalca.