TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 70 %.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Na podlagi 18. člena ZPPŽP je odgovornost prevoznika v železniškem prometu zaradi potniku nastalih telesnih poškodb objektivna, lahko pa se v skladu z 19. členom ZPPŽP razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je telesna poškodba nastala po krivdi potnika ali zaradi njegovega ravnanja, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnika oziroma zaradi ravnanja tretje osebe in se mu prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera, ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic.

Zavarovanec toženke se je zavedal, da so bila tla zaradi vremenskih razmer mokra in spolzka, zaradi česar lahko pride do zdrsa, torej se je zavedal, da obstaja večja nevarnost padca in s tem poškodb potnikov, potnikov pa na to ni opozoril. Res zavarovanec toženke tal v času vožnje ni mogel očistiti, vendar bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča moral potnike vsaj opozoriti na nevarnost mokrih in spolzkih tal, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ker tega ni storil, se ne more ekskulpirati odgovornosti za poškodbe tožnice.

Čeprav tožnica mokrih tal ni zaznala, bi lahko pričakovala, da je bila glede na zimske vremenske razmere (dan pred dogodkom je snežilo) večja verjetnost, da so tla mokra in s tem lahko tudi spolzka, zato bi se morala med hojo po premikajočem se vlaku oprijeti oprijemala, katerega funkcija je ravno v tem, da nudi oporo pri izstopanju in se s tem zmanjšuje možnost izgube ravnotežja pri zdrsu na stopnicah ter posledično padec. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica zaradi neuporabe držala v konkretnem primeru prispevala k nastanku škode v višini 30 %.