TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v razmerju do prvega dolžnika razveljavi.

2. Prvi dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja na dejstvo, da se je rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu, ki je bil dolžnikom po skupnem pooblaščencu vročen 6. 1. 2026, iztekel 14. 1. 2026, še pred iztekom roka za plačilo sodne takse pa se je nad dolžnikom začel stečajni postopek, in sicer 9. 1. 2026. S tem dnem je na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v razmerju do dolžnika nastopila prekinitev izvršilnega postopka, zaradi česar so v razmerju do dolžnika prenehali teči tudi procesni roki (prvi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Takšen rok je tudi rok za plačilo sodne takse za pritožbo, katere plačilo je v skladu z določbami 29.b člena ZIZ procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo pritožbe. Ob izdaji izpodbijanega sklepa rok za plačilo sodne takse za dolžnika (kot solidarnega zavezanca za plačilo sodne takse) zato še ni potekel in tudi domneva umika v razmerju do dolžnika takrat še ni mogla nastopiti. Hkrati pa je, ker upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice v okviru izvršbe s posameznimi sredstvi in predmeti izvršbe, v razmerju do dolžnika z začetkom stečajnega postopka nastopila zakonska posledica ustavitve izvršbe s posameznimi sredstvi in predmeti izvršbe. Že iz teh razlogov in ne iz razlogov, na katere se v pritožbi sklicuje dolžnik (nemožnost dolžnika, da sam upravlja s sredstvi na TRR, nemožnost stečajnega upravitelja, da preveri, ali je bilo plačilo sodne takse izvedeno), je odločitev o nastopu domneve umika pritožbe, ki jo je v izpodbijanem sklepu sprejelo sodišče prve stopnje, v razmerju do dolžnika materialnopravno zmotna. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep v razmerju do dolžnika izdalo tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.