(1)
Kadar gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora do treh let ali denarna kazen, lahko javni tožilec odloči, da ne bo zahteval uvedbe kazenskega postopka, čeprav so dokazi, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje, če glede na naravo kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo storjeno, ter glede na mladoletnikovo prejšnje življenje in njegove osebne lastnosti spozna, da postopek proti njemu ne bi bil smotrn. Za ugotovitev teh okoliščin lahko zahteva javni tožilec sporočila od mladoletnikovih staršev oziroma skrbnika ter od drugih oseb in ustanov; če je to potrebno, pa lahko pokliče te osebe in tudi mladoletnika na javno tožilstvo, da zve take okoliščine neposredno od njih. Prav tako lahko zahteva mnenje o smotrnosti postopka proti mladoletniku tudi od skrbstvenega organa.
(2)
Kadar je treba za odločitev iz prvega odstavka tega člena preučiti mladoletnikove osebne lastnosti, sme poslati javni tožilec v sporazumu s skrbstvenim organom mladoletnika v prehodni dom ali v zavod za preučevanje ali vzgojo, vendar najdalj za mesec dni.
(3)
Kadar je izvrševanje kazni ali vzgojnega ukrepa v teku, sme javni tožilec odločiti, da ne bo zahteval uvedbe kazenskega postopka za drago mladoletnikovo kaznivo dejanje, če glede na težo tega kaznivega dejanja ter glede na kazen oziroma vzgojni ukrep, ki se izvršuje, postopek in izrek kazenske sankcije zanj ne bi imela smisla.
(4)
Če javni tožilec v primerih iz prvega in tretjega odstavka tega člena spozna, da uvedba postopka proti mladoletniku ne bi dosegla svojega namena, obvesti o tem skrbstveni organ in oškodovanca ter jima sporoči razloge; ta dva lahko v osmih dneh zahtevata od senata za mladoletnike, naj odloči o uvedbi postopka.