(1)
Pripor se vselej odredi zoper tistega, za katerega je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana smrtna kazen. Če okoliščine kažejo, da gre za primer, za katerega predpisuje zakon možnost izreka milejše kazni (1. točka 42. člena kazenskega zakona Socialistične federativne republike Jugoslavije), pripor ni obvezen.
(2)
Če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, pa ni pogojev za obvezen pripor, se sme pripor zoper njo odrediti:
1)
če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila;
2)
če je opravičena bojazen, da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala preiskavo s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce;
3)
če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi;
4)
če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči kazen desetih let zapora ali hujša kazen, način storitve, posledice ali druge okoliščine dejanja pa so tako vznemirile ali bi bile lahko tako vznemirile občane, da je treba za neoviran kazenski postopek ali za varnost ljudi odrediti pripor.
(3)
V primeru iz 1. točke drugega odstavka tega člena traja pripor, ki je bil odrejen samo zato, ker ni bilo mogoče ugotoviti istovetnosti osebe, toliko časa, dokler istovetnost ni ugotovljena. V primeru iz 2. točke drugega odstavka tega člena se pripor odpravi, brž ko so zagotovljeni dokazi, zaradi katerih je bil odrejen.
(4)
Tistemu, ki je zasačen pri kaznivem dejanju, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, sme vsakdo vzeti prostost. Nato ga mora takoj izročiti preiskovalnemu sodniku ali organu za notranje zadeve, če tega ne more storiti, pa takoj obvestiti nekoga od teh organov. Organ za notranje zadeve ravna po 195. členu tega zakona.