(1)
Preiskavo ustavi s sklepom senat (šesti odstavek 23. člena), kadar med preiskavo odloča o kateremkoli vprašanju, in sicer v naslednjih primerih:
1)
če spozna, da dejanje, ki ga je obdolženec obdolžen, ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti;
2)
če so okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obdolženca, pa ni pogojev za varnostne ukrepe;
3)
če je kazenski pregon zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon;
4)
če ni dokazov, da bi bil obdolženec storil kaznivo dejanje.
(2)
Če preiskovalni sodnik spozna, da so razlogi za ustavitev preiskave iz prvega odstavka tega člena, obvesti o tem javnega tožilca. Če javni tožilec v osmih dneh ne obvesti preiskovalnega sodnika, da odstopa od pregona, zahteva preiskovalni sodnik, naj senat odloči o ustavitvi preiskave.
(3)
Sklep o ustavitvi preiskave se pošlje javnemu tožilcu, oškodovancu in obdolžencu; če je ta v priporu, ga je treba takoj izpustiti. Zoper ta sklep imata javni tožilec in oškodovanec pravico pritožbe.
(4)
Če se je zoper sklep o ustavitvi preiskave pritožil samo oškodovanec in je pritožbi ugodeno, se šteje, da je oškodovanec s pritožbo prevzel pregon.