(1)
Obdolženec sme imeti zagovornika ves čas, ko teče kazenski postopek.
(2)
Obdolženca je treba pred prvim zaslišanjem poučiti, da ima pravico vzeti si zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju.
(3)
Zagovornika smejo najeti obdolžencu tudi njegov zakoniti zastopnik, zakonec, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rednik.
(4)
Za zagovornika se sme vzeti samo odvetnik; njega lahko nadomestuje odvetniški pripravnik. Če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči kazen zapora nad pet let ali hujša kazen, sme odvetnika nadomestovati odvetniški pripravnik samo, če ima strokovni izpit, ki ga določa republiški oziroma pokrajinski predpis. Pred Zveznim sodiščem ter pred republiškim oziroma pokrajinskim vrhovnim sodiščem sme biti zagovornik samo odvetnik.
(5)
Če v sedežu sodišča ni dovolj odvetnikov, dovoli predsednik sodišča na zahtevo obdolžencu ali osebam iz tretjega odstavka tega člena, da vzamejo za zagovornika diplomiranega pravnika, ki je zmožen obdolžencu pomagati pri obrambi.
(6)
Zagovornik mora predložiti organu, pred katerim teče postopek, pooblastilo. Obdolženec lahko da zagovorniku pooblastilo tudi ustno na zapisnik pri organu, pred katerim teče postopek.