(1)
Pravico do povrnitve škode ima tudi:
1)
kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek, ali je bil postopek ustavljen s pravnomočnim sklepom, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena;
2)
kdor je prestajal prostostno kazen, v zvezi z obnovo kazenskega postopka, z zahtevo za varstvo zakonitosti ali z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe pa mu je bila izrečena krajša prostostna kazen, kot jo je že prestal, ali mu je bila izrečena kazenska sankcija, ki ni bila v odvzemu prostosti, ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen;
3)
komur je bila zaradi napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno vzeta prostost ali je bil dalj pridržan v priporu ali v zavodu za prestajanje kazni ali ukrepa;
4)
kdor je prebil v priporu dalj časa, kot traja zapor, na katerega je bil obsojen.
(2)
Tisti, ki mu je bila brez zakonitega razloga vzeta prostost po 195. členu tega zakona, ima pravico do povrnitve škode, če zoper njega ni bil odrejen pripor in mu čas, kolikor mu je bila vzeta prostost, ni bil vštet v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje ali za prekršek.
(3)
Do povrnitve škode nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost. V primerih iz 1. točke prvega odstavka tega člena je izključena pravica do povrnitve škode tudi, če so bile podane okoliščine iz 1. ali 3. točke prvega odstavka 541. člena ali če je bil postopek ustavljen pa 143. členu tega zakona.
(4)
V postopku za povrnitev škode v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe tega poglavja.