(1)
Pogoji za izročitev so:
1)
da tisti, katerega izročitev se zahteva, ni državljan SFRJ;
2)
da dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev, ni bilo storjeno na ozemlju Socialistične federativne republike Jugoslavije, zoper njo ali njenega državljana;
3)
da je dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev, kaznivo dejanje tako po domačem zakonu, kakor po zakonu države, v kateri je bilo storjeno;
4)
da po domačem zakonu ni zastaral kazenski pregon ali ni zastarala izvršitev kazni, preden je bil tujec priprt ali zaslišan kot obdolženec;
5)
da tujec, katerega izročitev se zahteva, ni bil zaradi istega dejanja od domačega sodišča že obsojen ali da ni bil za isto dejanje od domačega sodišča pravnomočno oproščen, razen če so izpolnjeni pogoji za obnovo kazenskega postopka, ki jih določa ta zakon; ali da ni zoper tujca v Jugoslaviji zaradi istega proti Jugoslaviji storjenega dejanja uveden kazenski postopek, če pa je uveden postopek zaradi dejanja, storjenega proti državljanu SFRJ, daje dano zavarovanje za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca;
6)
da je ugotovljena istovetnost tistega, katerega izročitev se zahteva;
7)
da je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, ali da obstoji o tem pravnomočna sodba.
(2)
Za domači zakon velja po 3. točki prvega odstavka tega člena zvezni zakon oziroma zakon republike ali avtonomne pokrajine, v kateri je sodišče, ki je pristojno za odločitev o izročitvi.