(1)
Kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, se sme obnoviti:
1)
če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listini ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača;
2)
če se dokaže, da je prišlo do sodbe zaradi kaznivega dejanja sodnika, sodnika porotnika ali osebe, ki je opravljala preiskovalna dejanja;
3)
če je bila izdana sodba, s katero je bila obtožba zavrnjena, zato ker jo je javni tožilec umaknil, pa se dokaže, da je prišlo do tega umika zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, ki ga je storil javni tožilec;
4)
če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali njegovo obsodbo po milejšem ali strožjem kazenskem zakonu, ali pa obsodbo tistega, ki je bil oproščen obtožbe oziroma zoper katerega je bila izven primerov iz 402. člena tega zakona obtožba zavrnjena;
5)
če je bil kdo za isto dejanje večkrat sojen ali če je bilo več oseb obsojenih zaradi istega dejanja, ki ga je mogla storiti samo ena oseba ali samo nekatere od njih;
6)
če se v primeru obsodbe za nadaljevano kaznivo dejanje ali za kakšno drugo kaznivo dejanje, ki obsega po zakonu več istovrstnih ali več raznovrstnih dejanj, navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi ki kažejo na to, da je obsojenec storil dejanje, ki bi bilo obseženo s kaznivim dejanjem iz obsodbe, če bi se zanj prej vedelo, ali kažejo na to, da obsojenec ni storil dejanja, ki je obseženo s kaznivim dejanjem iz obsodbe, da pa bi ta dejstva bistveno vplivala na odmero kazni.
(2)
V primerih iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena se mora dokazati s pravnomočno sodbo, da so bile omenjene osebe spoznane za krive tistih kaznivih dejanj, če se postopek zoper te osebe ne more izvesti, ker so umrle ali ker so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, se smejo dejstva iz 1., 2. oziroma 3. točke prvega odstavka tega člena dokazovati tudi z drugimi dokazi.