(1)
Osebi, ki ji je zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti prenehalo delovno razmerje ali lastnost zavarovanca socialnega zavarovanja, se prizna delovna oziroma zavarovalna doba, kot da bi bila delala tisti čas, ki ga je zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila. V to dobo se všteje tudi čas nezaposlenosti, do katere je prišlo zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti, če se to ni zgodilo po njeni krivdi.
(2)
Pri vsakem odločanju o pravici, na katero vpliva dolžina delovne oziroma zavarovalne dobe, upošteva pristojni organ ali organizacija dobo, priznano po prvem odstavku tega člena.
(3)
Če organ ali organizacija iz drugega odstavka tega člena ne upošteva dobe, priznane po prvem odstavku tega člena, lahko oškodovanec zahteva, naj sodišče iz prvega odstavka 543. člena tega zakona ugotovi, da mu je ta čas po zakonu priznan. Tožba se vloži zoper organ ali organizacijo, ki ne priznava priznane dobe, in zoper ustrezno družbenopolitično skupnost (tretji odstavek 543. člena).
(4)
Na zahtevo organa oziroma organizacije, pri kateri se pravica iz drugega odstavka tega člena uveljavlja, se izplača iz družbenih sredstev (tretji odstavek 543. člena) predpisani prispevek za čas, za katerega je bila po prvem odstavku tega člena doba priznana.
(5)
Zavarovalna doba, priznana po prvem odstavku tega člena, se v celoti všteva v pokojninsko dobo.