(1)
Če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, in zaradi tega ni mogoče odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavi sodišče s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.
(2)
Prvi odstavek tega člena se ne uporabi, kadar Zvezno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, postopek pa je tekel za kaznivo dejanje, določeno z republiškim oziroma pokrajinskim zakonom.