(1)
Če je obdolženec nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani, ali če teče zoper njega postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero se sme izreči smrtna kazen, mora imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju.
(2)
Po vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči deset let zapora ali kakšna hujša kazen, mora imeti obdolženec zagovornika ob vročitvi obtožnice.
(3)
Če se obdolženec sodi v nenavzočnosti (300. člen), mora imeti zagovornika, brž ko je izdan sklep, da bo sojen v nenavzočnosti.
(4)
Če si obdolženec v primerih obvezne obrambe iz prejšnjih odstavkov ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe, če pa mu je bila izrečena smrtna kazen - tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Če se obdolžencu po uradni dolžnosti postavi zagovornik po vložitvi obtožnice, se mu to sporoči takrat, ko se mu vroči obtožnica. Če ostane obtoženec v primeru obvezne obrambe med postopkom brez zagovornika, sam pa si ne vzame drugega zagovornika, mu ga predsednik sodišča, pred katerim teče postopek, postavi po uradni dolžnosti.
(5)
Za zagovornika se postavi odvetnik, če v sedežu sodišča ni zadosti odvetnikov, pa lahko tudi kdo drug, ki je diplomirani pravnik in zmožen pomagati obdolžencu pri obrambi.