(1)
Kadar rezident države pogodbenice meni, da imajo ali bodo imela dejanja ene ali obeh držav pogodbenic zanj za posledico obdavčevanje, ki ni v skladu z določbami te konvencije, lahko ne glede na pravna sredstva, ki mu jih omogoča domače pravo teh držav, predloži svojo zadevo pristojnemu organu države pogodbenice, katere rezident je, ali če se njegov primer nanaša na prvi odstavek 26. člena te konvencije, tiste države pogodbenice, katere državljan je.
(2)
Pristojni organ si, če se mu zdi pritožba upravičena in če sam ne more priti do zadovoljive rešitve, prizadeva rešiti primer s skupnim dogovorom s pristojnim organom druge države pogodbenice z namenom izogniti se obdavčevanju, ki ni v skladu s to konvencijo.
(3)
Pristojna organa držav pogodbenic si prizadevata s skupnim dogovorom razrešiti kakršne koli težave ali dvome, ki nastanejo pri razlagi ali uporabi te konvencije. Prav tako se lahko med seboj posvetujeta o odpravi dvojnega obdavčevanja v primerih, ki jih ta konvencija ne predvideva.
(4)
Pristojna organa držav pogodbenic se lahko dogovarjata neposredno, da bi dosegla dogovor v smislu prejšnjih odstavkov.