TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Pri ocenjevanju invalidnosti gre za kompleksno oceno sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih se pri zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Gre za oceno celovitega psihosomatskega funkcijskega statusa, ki narekuje razvrstitev zavarovanca v določeno kategorijo invalidnosti. Tudi ni naloga izvedenca, da v sporu o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja ob nadaljnjem obstoju preostale delazmožnosti določa dela ali dejavnost ustrezno preostali delazmožnosti glede na stvarne razbremenitve in časovno omejitev. Takšno oceno v skladu s 181. členom ZPIZ-2 lahko izvedenski organi toženca podajajo šele v postopku realizacije vsebinske pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega za ponujeno delovno mesto ali že znano dejavnost, na katero naj bi bila realizirana priznana pravica.

Ključna je ugotovitev izvedenskega organa, da je človek celovito psihosocialno bitje in ne sestav posameznih organov oziroma organskih sistemov, zato ni mogoča zahteva, da se za posamezno diagnozo zdravstvenih težav tožniku posebej oceni, kako in v kolikšnem deležu vpliva na oceno delazmožnosti, saj pri ugotavljanju invalidnosti ne gre za natančen matematični izračun. Ni podanih kriterijev, ki bi omogočali preverljiv matematični preračun.

Ne izvedenski organ ne sodišče ne more ocenjevati tožnikove morebitne preostale delovne zmožnosti ob spekulacijah in hipotetičnih predpostavkah, kako bo vplivalo opravljanje ustreznega dela na tožnikovo zdravstveno stanje. Ravno opredelitev preostale delovne zmožnosti naj bi zagotavljalo, da pri tožniku kljub nadaljnjem opravljanju dela ne bi prišlo do poslabšanja invalidnosti. Morebitna naknadna poslabšanja zdravstvenega stanja, pa so lahko le podlaga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.