(1)
Lastnik, uporabnik oziroma imetnik kmetijskega zemljišča (v nadaljnjem besedilu: obdelovalec) ima v svojem, skupnem in splošnem družbenem interesu pravico in dolžnost obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar v skladu s predpisi, samoupravnimi splošnimi akti kmetijskih organizacij ter drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, ki so zainteresirane za varstvo človekovega okolja; obdelovalec kmetijskega zemljišča iz prvega območja kmetijskih zemljišč pa mora ta kmetijska zemljišča obdelovati tudi v skladu z občinskim družbenim planom.
(2)
Republiški upravni organ, pristojen za kmetijstvo, izda v enem letu po uveljavitvi tega zakona navodilo o tem, kdaj se šteje, da obdelovalec ravna kot dober gospodar.
(3)
Če kmetijska zemljiška skupnost ugotovi, da obdelovalec ne uporablja kmetijskega zemljišča v skladu s prvim odstavkom tega člena, razišče vzroke za tako stanje. V skladu z ugotovljenim stanjem predlaga kmetijska zemljiška skupnost obdelovalcu primerne ukrepe in mu pri tem daje ustrezno pomoč.
(4)
Če lastnik kmetijskega zemljišča v enem letu ne upošteva predloga iz prejšnjega odstavka, predlaga kmetijska zemljiška skupnost ali pristojna kmetijska inšpekcija občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za kmetijstvo, da dodeli kmetijsko zemljišče za dobo petih let v začasno upravljanje kmetijski zemljiški skupnosti. Odločba o dodelitvi kmetijskega zemljišča v začasno upravljanje je akt v upravnem postopku.
(5)
Določbe tretjega in četrtega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi v primeru, ko kmetijska zemljiška skupnost poda zahtevo o načinu rabe kmetijskih zemljišč in o drugih pogojih, ki zadevajo uporabo zemljišča (peti odstavek 11. člena in tretji odstavek 60. člena tega zakona).