(1)
Naročnik zahteva finančno zavarovanje, če to opravičuje tveganje, povezano s predmetom ali okoliščinami javnega naročanja.
(2)
Pri naročilih, katerih ocenjena vrednost naročila (brez davka na dodano vrednost; v nadaljnjem besedilu: DDV) je nižja od vrednosti iz b) točke drugega odstavka 24. člena ZJN-2 ali b) točke drugega odstavka 32. člena ZJNVETPS, za zavarovanje tveganja za izpolnitev ponudnikovih obveznosti v postopku javnega naročanja, pri ali po izvedbi naročila ni primerno zahtevati bančne garancije, razen če zahtevo po tem instrumentu finančnega zavarovanja opravičujejo tveganja, povezana s predmetom ali okoliščinami javnega naročanja.
(3)
Vrsto, višino, rok veljavnosti in primerne instrumente finančnega zavarovanja, rok in način predložitve instrumenta naročniku, pravila o unovčenju ter krajevno pristojnost za reševanje sporov med naročnikom – upravičencem zavarovanja in garantom mora naročnik določiti v razpisni dokumentaciji ali obvestilu o naročilu, ki ga objavi na portalu javnih naročil. Na predloženem instrumentu finančnega zavarovanja mora biti višina zavarovanja opredeljena v znesku.
(4)
Kadar se kot instrument finančnega zavarovanja zahteva ali omogoči zavarovanje z denarnim depozitom, mora naročnik upoštevati tveganje glede nezmožnosti unovčenja instrumenta ob insolventnosti ponudnika in zlasti pri večletnih pogodbah zagotoviti ustrezno zavarovanje tega tveganja.