1.
Pri opravljanju svojih dolžnosti in na potovanjih na kraj srečanja ali z njega predstavniki držav članic uživajo te privilegije in imunitete:
a.
imuniteto pred prijetjem in odvzemom prostosti ter pred zasegom osebne prtljage;
b.
sodno imuniteto tudi po koncu njihove naloge v zvezi z dejanji, vključno z izrečenimi in zapisanimi besedami, ki so jih storili pri opravljanju svojih dolžnosti; vendar ta imuniteta ne velja za kršitev cestno-prometnih predpisov, ki jo stori predstavnik države članice, in ne za škodo, povzročeno z motornim vozilom, ki je v njegovi lasti ali ga je on vozil;
c.
nedotakljivost vseh svojih uradnih listin in dokumentov;
d.
pravico uporabljati šifre in prejemati dokumente ali korespondenco po posebnem kurirju ali v zapečateni pošiljki;
e.
oprostitev zase in soprogo ali soproga pri ukrepih omejevanja vstopa in formalnostih prijave tujcev;
f.
enake olajšave v zvezi z valutnim in deviznim nadzorom, kot jih imajo predstavniki tujih vlad na začasni uradni napotitvi;
g.
enake carinske olajšave za osebno prtljago, kot jih imajo diplomati.
2.
Predstavniki držav članic ne uživajo privilegijev in imunitet zaradi osebne koristi, ampak zaradi zagotavljanja njihove popolne neodvisnosti pri opravljanju dolžnosti v zvezi z agencijo. Zato mora država članica odreči imuniteto predstavniku, če bi ta ovirala sodni postopek in ki se lahko odreče brez poseganja v namene, za katere je bila priznana.