TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 410-111/2019-1542/112 (15-06) s 26. 11. 2025,

- v 1. točki izreka, v implicitno vsebovanem zavrnilnem delu, s katerim je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za priznanje pravice do denarnega nadomestila za bivanje na zasebnem naslovu nad zneskom 900 EUR za celotno časovno obdobje

- v točki 2. izreka in

- v točki 3. točki izreka v implicitno vsebovanem zavrnilnem delu, s katerim je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za izplačevanje denarnega nadomestila za bivanje na zasebnem naslovu nad zneskom v višini 300 EUR mesečno,

ter se zadeva v tem obsegu vrne Uradu Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov v ponoven postopek.

II. Predlogu za izdajo začasne odredbe se delno ugodi tako, da se do pravnomočne sodne odločitve v tej zadevi toženi stranki naloži, da tožeči stranki za obdobje od 1. 11. 2025 do 31. 1. 2026 izplača, poleg že priznanega zneska nadomestila po izpodbijani odločbi, še razliko v višini 194,09 EUR na mesec.

V presežku nad zneskom 194,09 EUR na mesec se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Tožena stranka, ki določbe tretjega odstavka 97. člena iz ZMZ-1 za tožnikove družinske člane ni uporabila, je napačno razlagala peti odstavek 97. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1. Kljub temu, da je zakonodajalec v petem odstavku izrecno omenil zgolj prvi odstavek 97. člena ZMZ-1, to zaradi sistematične metode razlage prava ne pomeni, da je tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 s tem izključen. V prid temu stališču govori tudi razlaga po namenu (teleološka metoda razlage), saj če je imel zakonodajalec namen spodbujati izobraževanje oseb s priznano mednarodno zaščito oziroma s statusom begunca zaradi njihove socialne integracije, potem ni mogoče dati odločilne teže ozki in izključno jezikovni metodi razlage, ki bi obravnavano spodbudo za izobraževanje osebe s statusom begunca, ki ima družinske člane v Sloveniji, takšni osebi odvzela v primerjavi s prej veljavno ureditvijo po ZMZ-1.

Sistematično in teleološko razlago petega odstavka 97. člena ZMZ-1 podpira tudi Ustavi in pravu EU skladna razlaga tega določila. Izključitev tretjega odstavka iz obravnavanja v tovrstnih primerih za družinske člane osebe s statusom begunca bi pomenila, da je vzpostavljena z vidika načela socialne države in prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine EU nedopustna neenakost glede dostopa do izobraževanja med tistimi osebami s statusom begunca in njihovimi družinskimi člani, ki imajo lastna finančna sredstva, in se zato lahko dejansko vključijo v izobraževalne procese v Sloveniji, in tistimi osebami s statusom begunca ter njihovimi družinskimi člani, ki lastnih sredstev nimajo.

Tožena stranka ni imela pravne podlage (in je v izpodbijanem aktu tudi ni navedla) za odločitev, da upošteva le tožnikov delež najemnine in povprečnih obratovalnih stroškov (300 EUR), ne pa celotnega zneska (1.200 EUR).

Po presoji sodišča je tožnik uspel vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi mu brez izdane začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda. Ugotovljeno dejansko stanje je pokazalo, da je tožnik socialno ogrožena oseba, tudi njegovi družinski člani so odvisni od socialnih transferjev, eden od njih je še mladoleten. Vsi so brezposelni in vpisani v izobraževalne programe, tožnikova mati ni zmožna preživeti niti sebe, zaradi jezikovnih preprek in kroničnih zdravstvenih težav si zaenkrat ne more najti dela. Denarno nadomestilo v višini 494,09 EUR na mesec jim bo zagotovilo vsaj nekoliko višja sredstva za stroške zasebne namestitve.

Tožnik bi brez izdane začasne odredbe verjetno moral opustiti osnovnošolsko izobraževanje, ki je po Ustavi obvezno, zelo verjetno pa bi bilo ogroženo tako njegovo preživetje kot tudi preživetje njegovih družinskih članov. Težko popravljivo škodo predstavlja situacija, ki pomeni ogrožanje preživljanja posameznikov.