4.9. Usmeritve za varstvo naravnega in bivalnega okolja ter dobrin splošnega pomena
Ekologizacija življenja se mora odraziti v prostorskih ureditvah nove aglomeracije mesta in celotne mestne občine. Dilema o ekspanzivnem in disperzivnem širjenju na nove površine ter prestrukturiranju oziroma izgrajevanju celotnega naselja navznoter je v tem smislu presežena. Varovanju naravnega okolja je potrebno prilagoditi izgrajevanje in prostorsko rast. V čim večji meri je potrebno naravno okolje vključevati v urbane ambiente, graditi ekološko varčno in z naravnimi prvinami pretežno naselbinsko strukturo. Takšna usmeritev pomeni večjo humanizacijo s pozitivnimi socialnimi posledicami.
Z večanjem družbenega standarda se pred urbanistično urejanje postavljajo zahteve po izenačevanju stopnje opremljenosti stanovanjskih območij in zagotavljanju primerne kvalitete bivalnega okolja. V tem smislu je potrebno zagotoviti ustrezen delež zelenih in rekreacijskih površin znotraj stanovanjskih sosesk, oskrbna središča, zadostno število parkirnih mest, ustrezno komunalno opremljenost in primerno urejenost okolja. Težiti je potrebno k aktiviranemu središču in policentrični razmestitvi polifunkcionalnih naselbinskih predelov ter tako preseči razdeljenost širšega območja na kraj bivanja in kraj dela oziroma na javne (odprte) in zasebne (zaprte) površine. Nujne so ureditve okolja, ki vzpodbujajo socialne stike in imajo socialen pomen (pol-javne površine), zelenice znotraj stanovanjskih sosesk in stavbnih otokov, otroška igrišča morajo biti izhodišče za urejanje vsake stanovanjske soseske. V urbanističnem urejanju je potrebno ekonomsko profitni interes podrediti humanizaciji stanovanjskega okolja in ureditvam, ki omogočajo in vzpostavljajo socialne stike med prebivalci vseh treh nosilnih naselij v urbanistični zasnovi. Uveljavljati je potrebno tudi etične vrednote, ne le ekonomskih in socialnih.