TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Stroški prevoza na delo in prehrano, ki jih dolžniku izplačuje delodajalec, po 389. členu ZFPPIPP niso izvzeti iz stečajne mase po 2. točki drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP, niti ne gre za prejemke, ki bi spadali v stečajno maso le v omejenem obsegu po tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP ali po prvem odstavku 102. člena ZIZ v zvezi s četrtim odstavkom 389. člena ZFPPIPP. Kljub temu je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da dolžnik s svojo zaposlitvijo prispeva k oplemenitvi stečajne mase za poplačilo njegovih upnikov. Svojih obveznosti do delodajalca, ki jih ima kot zaposlena oseba po 1. točki prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP, pa ne more izpolnjevati brez nujnih stroškov prevoza na delo (pa tudi prehrano), z njihovim plačilom iz razpoložljivega obsega sredstev, ki mu preostanejo, pa je ogroženo tudi njegovo preživljanje. Stroške prevoza na delo in prehrane, ki mu v zvezi s tem nastajajo v teku stečajnega postopka, je zato treba opredeliti kot nujne stroške stečajnega postopka v smislu prvega odstavka 354. člena v zvezi z 9. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Vendar pa mora dolžnik predlog za plačilo stroškov prevoza na delo iz stečajne mase vložiti posebej za vsak mesec, ga zneskovno specificirati in tudi ustrezno obrazložiti ter izkazati nastale stroške prevoza na delo za vsako obdobje posebej, saj je le tako mogoče presojati utemeljenost njegovega predloga za povračilo stroškov prevoza na delo in prehrano ter njihovo izplačilo kot stroškov stečajnega postopka.