TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti (III izreka) tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, da mora toženka plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zneska 3.060,00 EUR za čas od 18. 7. 2008 do 24. 11. 2010 ter od zneska 1.259,78 EUR za čas od 14. 1. 2010 do 24. 11. 2010.

II. V ostalem se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnica in toženka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Kadar solastniki ne dosežejo zahtevanega soglasja oziroma nimajo ustreznega sklepa nepravdnega sodišča, je odstop od načela, da se nihče ne sme vmešavati v posle drugega, mogoč v primeru, če so izpolnjeni pogoji za uporabo instituta poslovodstva brez naročila (199. člen OZ). Po tem pravilu je gestija dopustna, kadar je nujna ali koristna. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo navedeno materialnopravno podlago pri odločanju o zahtevku tožnice za plačilo tistih del, za katere od toženke ni pridobila soglasja, saj presegajo nujna dela, predvidena v ponudbi k pogodbi (sporna je predvsem toplotna izolacija fasade in strehe ter obnova terase s keramiko). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe, da navedena dela ne predstavljajo niti nujne niti koristne gestije, slednje že zato ne, ker je toženka po ugotovitvah prvostopenjskega sodšča svoje soglasje za izvedbo teh del pogojevala s sklenitvijo posebnega pisnega sporazuma, do katerega pa nesporno med strankama ni prišlo. Argument, ki ga ponavlja tožnica v pritožbi, češ da je bila toplotna izolacija ob že postavljenem odru ob sanaciji fasade koristna in je pomenila velik denarni prihranek, ni odločilen. To pa zato ne, ker je bilo zaradi prepovedi toženke poslovodstvo nedopustno.