(1)
Lastnik, uporabnik oziroma imetnik kmetijskega zemljišča (v nadaljnjem besedilu: obdelovalec) ima v svojem, skupnem in splošnem družbenem interesu pravico in dolžnost obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar v skladu s predpisi, samoupravnimi splošnimi akti kmetijskih organizacij ter drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, ki so zainteresirane za varstvo človekovega okolja; obdelovalec kmetijskega zemljišča iz 1. alinee drugega odstavka 10. člena tega zakona pa mora ta kmetijska zemljišča obdelovati tudi v skladu z občinskim družbenim planom.
(2)
Republiški sekretar za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izda v enem letu po uveljavitvi tega zakona navodilo o tem, kdaj se šteje, da obdelovalec ravna kot dober gospodar.
(3)
Če kmetijska zemljiška skupnost ugotovi, da obdelovalec ne uporablja kmetijskega zemljišča v skladu s prvim odstavkom tega člena, razišče vzroke za tako stanje. V skladu z ugotovljenim stanjem predlaga kmetijska zemljiška skupnost obdelovalcu primerne ukrepe in mu pri tem daje ustrezno pomoč.
(4)
Če lastnik zemljišča v enem letu ne upošteva predloga iz prejšnjega odstavka, predlaga kmetijska zemljiška skupnost ali pristojna kmetijska inšpekcija občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za kmetijstvo, da dodeli kmetijsko zemljišče za dobo petih let v začasno upravljanje kmetijski zemljiški skupnosti. Ta doba se lahko podaljša še za naslednjih pet let, če občinski upravni organ pristojen za kmetijstvo, ugotovi, da se niso spremenile okoliščine, zaradi katerih je bila odločba o začasnem upravljanju izdana. Odločba o dodelitvi kmetijskega zemljišča v začasno upravljanje je akt v upravnem postopku.
(5)
Določbe tretjega in četrtega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi v primeru, ko kmetijska zemljiška skupnost poda zahtevo o načinu rabe kmetijskih zemljišč in o drugih pogojih, ki zadevajo uporabo zemljišča (tretji odstavek 11. člena in tretji odstavek 60. člena tega zakona).