16. člen
– Vrnitev v matično državo in vrnitev žrtev
1.
Pogodbenica, katere državljanstvo ima žrtev ali v kateri je imela pravico do stalnega prebivanja ob vstopu na območje pogodbenice sprejemnice, omogoči vrnitev te osebe in jo sprejme z upoštevanjem njenih pravic, varnosti in dostojanstva ter brez nepotrebnega in nerazumnega odlašanja.
2.
Ob vrnitvi žrtve v drugo državo pogodbenica to opravi z upoštevanjem pravic, varnosti in dostojanstva te osebe ter statusa morebitnega pravnega postopka, povezanega s tem, da je oseba žrtev, vrnitev pa naj bo po možnosti prostovoljna.
3.
Na zaprosilo pogodbenice sprejemnice zaprošena pogodbenica preveri, ali ima ta oseba njeno državljanstvo, ali je imela pravico do stalnega prebivanja na njenem območju ob vstopu na območje pogodbenice sprejemnice.
4.
Da se omogoči vrnitev žrtve, ki nima ustreznih dokumentov, se pogodbenica, katere državljanstvo ima ali v kateri je oseba imela pravico do stalnega prebivanja ob vstopu na območje pogodbenice sprejemnice, strinja, da na zaprosilo pogodbenice sprejemnice izda take potne listine ali druga dovoljenja, ki so potrebna, da osebi omogočijo, da potuje in ponovno vstopi na njeno območje.
5.
Pogodbenica sprejme potrebne zakonodajne in druge ukrepe za oblikovanje programov vračanja v matično državo, pri čemer sodeluje z ustreznimi nacionalnimi ali mednarodnimi institucijami in nevladnimi organizacijami. Ti programi so namenjeni preprečevanju ponovne obravnave oseb kot žrtev. Pogodbenica se po svojih najboljših močeh zavzema za ponovno vključevanje žrtev v družbo v državi, kamor so se vrnile, vključno z njihovo ponovno vključitvijo v izobraževalni sistem in na trg delovne sile, zlasti s pridobivanjem in izboljšanjem poklicnih spretnosti. Pri otrocih ti programi vključujejo pravico do izobrazbe in ukrepe za zagotovitev ustreznega varstva ali sprejem v družino ali ustrezno varstveno ustanovo.
6.
Pogodbenica sprejme potrebne zakonodajne ali druge ukrepe, da žrtvam po potrebi v sodelovanju s katero koli drugo pogodbenico priskrbi informacije o strukturah, ki jim lahko pomagajo v domovini ali državi, kamor se vračajo, kot so na primer organi kazenskega pregona, nevladne organizacije, pravni poklici, ki lahko zagotovijo svetovanje, ter socialne ustanove.
7.
Otroci, ki so žrtve, se ne vračajo v državo, če iz ocene varnosti in tveganja izhaja, da vrnitev ne bi bila v njihovo korist.