20. člen
Načelo specialnosti
(1)
Izročene osebe se ne sme kazensko preganjati niti se zoper njo ne sme izvršiti kazen ali se ji kakor koli drugače omejiti svobode ali je izročiti tretji državi za katero koli kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo, za katero se ne zahteva izročitev.
(2)
Zoper izročeno osebo se ne sme izvršiti strožja kazen od tiste, na katero je obsojena.
(3)
Omejitve iz prvega odstavka tega člena prenehajo:
1.
če se je izročena oseba izrecno odpovedala jamstvu iz prvega odstavka tega člena;
2.
če izročena oseba v 45 dneh od dneva končne izpustitve na prostost ni zapustila ozemlja pogodbenice, ki ji je bila predana, čeprav je imela možnost, ali če se je po zapustitvi njenega ozemlja tja ponovno vrnila;
3.
če zaprošena država da soglasje. Prošnji za soglasje je treba priložiti listine iz 4. člena te pogodbe ter sodni zapisnik z izjavo izročene osebe. Zaprošena država da soglasje, če so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izročitev po tej pogodbi.
(4)
Odpoved načela specialnosti se ugotovi na način, na podlagi katerega je razvidno, da ga je oseba izrazila prostovoljno in pri polnem zavedanju posledic. V ta namen ima prijeta oseba pravico do zagovornika.