36. člen
Hidranti
Hidranti se smejo uporabljati izključno za gašenje požarov. Za ostale namene se sme koristiti le odjemna mesta, ki jih odredi upravljavec vodovoda. Hidranti se vgrajujejo na primarno in sekundarno mrežo. Na priključku morajo imeti zasun. V naseljih s pretežno stanovanjsko gradnjo se vgrajujejo na razdalji do 150 m. Najmanjši prerez cevovoda, na katerega se lahko priključi hidrant je 80 mm.
Hidranti so po načinu vgradnje podzemni in nadzemni. Nadzemni se vgrajujejo povsod, kjer ne ovirajo prometa in ne omejujejo funkcionalnosti zemljišča. Podzemne hidrante se sme zasipati le z gramoznim materialom. Vrh glave podzemnega hidranta mora biti 10–20 cm pod niveleto zemljišča. Hidrantne kape pri podzemnih hidrantih morajo biti zabetonirane. Velikost betonske plošče pod hidrantno kapo mora znašati 40 × 50 × 10 cm z odprtino v sredini za hidrantno kapo. Zabetonirano mora biti tudi podnožje (N kos), na katerega je vgrajen hidrant.
Omrežja, ki služijo izključno napajanju hidrantov, so lahko javna ali zasebna. Javna so primarni ali sekundarni cevovodi z vgrajenimi hidranti in potekajo po javnem ali zasebnem zemljišču, vzdržuje jih upravljavec vodovoda. Grajena morajo biti tako, da je zagotovljeno kroženje vode. Zasebna hidrantna omrežje so del uporabnikovega omrežja in se nahajajo za merilnim mestom. Vzdržujejo jih uporabniki. V zasebnih hidrantnih omrežjih mora biti zagotovljeno kroženje vode in občasno izpiranje cevovodov s pitno vodo (1 x mesečno), o čemer morajo uporabniki voditi evidenco.