TFL Vsebine / TFLGlasnik
Konferenca »Javno naročanje v praksi« – Poligon za krajo javnega denarja?
Med usmeritvami, o katerih se razpravlja na evropski ravni, je izpostavil širšo uporabo pogajanj in manjšo prevlado najnižje cene kot merila za izbor. Izbira po ceni je preprosta, vendar ne zajame nujno kakovosti in dolgoročnih učinkov naročila.

Praktične vidike je prinesla tudi druga novost. Odvetnica Veronika Cukrov in Tjaša Kohek iz družbe Tax-Fin-Lex sta se v skupnem nastopu predstavili uporabo umetne inteligence v praksi: kako jo lahko uporabljajo naročniki in ponudniki. Veronika Cukrov je predstavila možnosti in omejitve uporabe umetne inteligence pri javnem naročanju. Tjaša Kohek pa je s primerom uporabe TFLAI pokazala prednosti uporabe podatkov v varnem okolju.
Tretja novost, ki je vzbudila največ pričakovanj, je bil uvodni nagovor Sama Červeka, zdaj že v. d. predsednika Državne revizijske komisije. Tri dni potem, ko je Državni zbor sprejel njegovo odstopno izjavo, se je Samo Červek vendarle držal dogovora in ni odpovedal nastopa na konferenci – nasprotno. V prvem javnem nastopu po odstopu je nanizal več pomembnih poudarkov, ne da bi omenjal svoj odstop.
V revizijskih sporih se po Červekovih navedbah znajdeta približno dva odstotka postopkov oddaje javnih naročil; tudi to še ne pomeni, da je bilo v vsakem od njih ravnanje naročnika nezakonito. Velik del nagovora je Červek namenil napovedanim spremembam evropskih pravil. Razpravljal je o zamisli, da bi sedanje tri direktive nadomestila neposredno uporabljiva evropska uredba. Takšen premik bi zmanjšal prostor za nacionalne posebnosti in lahko prinesel precej večjo poenotenost pravil.

Vendar je opozoril, da več pomembnih držav članic do predlagane smeri izraža zadržke, med njimi tudi Slovenija. Končna vsebina morebitne uredbe je po njegovem še negotova, saj jo čakata zakonodajno usklajevanje in razprava o izvedljivosti. Tudi zato je pozval k širši razpravi o tem, kakšen sistem javnega naročanja si Evropa sploh želi.
Červek je ocenil, da je javno naročanje postalo pretirano zapleteno, predvsem za manjše naročnike z omejenimi kadrovskimi in strokovnimi zmogljivostmi. Obstoječa ureditev vključuje tudi nacionalne postopkovne zahteve in varovalke, katerih koristnost bi bilo treba ponovno preučiti.
Med usmeritvami, o katerih se razpravlja na evropski ravni, je izpostavil širšo uporabo pogajanj in manjšo prevlado najnižje cene kot merila za izbor. Izbira po ceni je preprosta, vendar ne zajame nujno kakovosti in dolgoročnih učinkov naročila.
Takšna sprememba bi lahko korenito vplivala na delo DKOM. Komisija danes predvsem presoja zakonitost in pravilnost postopkov, ob drugače zastavljenih pravilih pa bi se lahko pogosteje soočala z vprašanji vsebine pogajanj, načina njihovega vodenja in utemeljenosti odločitev. Po Červekovem mnenju bi to zahtevalo premislek o sistemih pravnega varstva v vseh državah članicah.
Červek je bil kritičen do prepričanja, da je mogoče vsako afero ali nepravilnost odpraviti z novo zakonsko določbo. Kot opozorilo pred prenagljenimi zakonskimi posegi je omenil tudi zaplete, povezane s projektom predora Karavanke: sprememba predpisa sama po sebi ne zagotavlja, da se podobne težave ne bodo ponovile. Po njegovem je kakovost izvajanja predpisov pogosto odvisna od ljudi, ki odločajo, njihove usposobljenosti in osebne integritete.
Zavzel se je za preverjanje sposobnosti in primernosti kandidatov za vodilna in odločevalska mesta v javnem sektorju po načelu »fit and proper« (primernost in ustreznost, op. a.), ki ga poznajo zlasti finančne institucije. Diploma, strokovni izpit in delovne izkušnje sami po sebi še ne zagotavljajo, da je posameznik primeren za vodenje.
V letu 2025 rešenih 148 revizijskih zahtevkov
Červek je predstavil tudi podatke o delu DKOM. Komisija je leta 2025 prejela 162 zahtevkov za revizijo, rešila pa jih je 148. Vrednost javnih naročil, na katera so se nanašali obravnavani postopki, je po njegovih navedbah znašala približno 1,3 milijarde evrov, vendar se ta znesek med leti močno spreminja zaradi posameznih velikih projektov.
Uspešnost vlagateljev je ocenil na približno 45 odstotkov. Delež zadev, povezanih z evropskimi sredstvi, se povečuje, uspešnost zahtevkov v teh primerih pa je bila po njegovih navedbah več kot deset odstotkov nižja od skupnega povprečja. Kot možna razloga je omenil zahtevnost postopkov in kakovost priprave zahtevkov, ne da bi enega od njiju označil za odločilnega.
Postopek reševanja je v povprečju trajal 13 delovnih dni od prejema celotne dokumentacije oziroma približno 26 dni od evidentiranja zahtevka. Červek meni, da bi bilo ob sedanji ureditvi in zahtevi po kakovostnem odločanju nadaljnje bistveno krajšanje rokov težko izvedljivo. Izpostavil je izrazito rast prekrškovnih zadev. Po podatkih, predstavljenih v nagovoru, je komisija obravnavala 929 takšnih zadev, uvedla 75 novih postopkov, na sodišče vložila 24 obdolžilnih predlogov, 62 zadev pa zaključila z uradnim zaznamkom. Pomemben vir prijav so anonimna obvestila, ki so pogosto opremljena z dokumentacijo in podrobnimi opisi domnevnih kršitev. Červek je ocenil, da del teh prijav prihaja od oseb, ki dobro poznajo notranje delovanje posameznih naročnikov. Opozoril je tudi na primere, ko odgovorne osebe prekrškovne postopke razumejo kot osebni ali politični napad, čeprav o kršitvah odločajo sodišča. To je povezal s širšim vprašanjem odgovornosti in primernosti nosilcev javnih funkcij.

Kaj se pripravlja v Bruslju? Ravno podrobnosti, ki jih je nanizal Sašo Matos, generalni direktor Direktorata za javno naročanje na Ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo, so ponazorile prihodnost evropskih pravil javnega naročanja.
Maja Prebil in Veronika Cukrov pa sta sicer na konferenci nastopili s prispevki dvakrat. Maja Prebil je, kot smo pri njej navajeni, udeležencem svetovala skozi aktualno prakso Državne revizijske komisije in Sodišča EU.
Maja Prebil je opozorila na nepravilnosti pri oblikovanju referenčnih pogojev, tehničnih specifikacij in meril za izbiro ponudnikov. Tema predavanja Veronike Cukrov pa se je osredotočala na kohezijska sredstva in finančne popravke: na kaj so kontrolorji najbolj pozorni? Naročniki morajo računati tudi na več zaporednih ravni preverjanja, zato mora dokumentacija zagotavljati popolno revizijsko sled. Med najpogostejšimi tveganji so neupravičeno omejevanje konkurence, nepravilno določeni pogoji, neustrezno določena ocenjena vrednost in pomanjkljivo dokumentiranje odločitev.
Branko Kašnik iz družbe Legal X se je osredotočil na pomen referenc, kadrov in tehničnih zahtev ter na mejo med zahtevnostjo in diskriminatornostjo: kako določiti pogoje, ki zagotavljajo sposobnega izvajalca, ne da bi neupravičeno omejevali konkurenco. Na primerih iz prakse DKOM je prikazal, zakaj so nekatere stroge referenčne zahteve dopustne, druge pa diskriminatorne.

Milena Basta Trtnik iz družbe Bonorum se je lotila znanega vprašanja: neobičajno nizka cena – kdaj jo preverjati in kako to dokazovati? Pojasnila je pravila za ugotavljanje in preverjanje neobičajno nizkih ponudb. Zakon o javnem naročanju razlikuje med objektivno zakonsko in subjektivno domnevo neobičajno nizke cene. Prva je vezana na predpisana cenovna odstopanja in število prejetih ponudb, druga pa na naročnikovo presojo tržnih razmer in možnosti dejanske izvedbe naročila. Nizka cena sama po sebi še ne pomeni nedopustne ponudbe. Naročnik mora ponudniku omogočiti, da pojasni ekonomske in tehnične okoliščine oblikovanja cene, nato pa prejeta pojasnila vsebinsko presoditi.
Maja Marinček Ilić – predavateljica s področja javnega naročanja – pa je s konkretnimi primeri pojasnila, zakaj ni treba zganjati panike, ko gre za izpolnjevanje obrazca ESPD (Enotni evropski dokument v zvezi z oddajo javnega naročila, op. a.). Slednji ponudnikom omogoča, da v začetni fazi postopka s standardizirano izjavo izkažejo izpolnjevanje pogojev za sodelovanje in neobstoj razlogov za izključitev, ne da bi morali takoj predložiti vsa dokazila. Predavateljica je pojasnila, v katerih postopkih je ESPD obvezen, kako ga pripravi naročnik in kako ga morajo pravilno izpolniti ponudniki.
Gregor Kovačič – odvetnik iz Odvetniške pisarne Jadek & Pensa – je pomagal razumeti vidike povišanja cen v javnih pogodbah: kaj mora dobavitelj dokazati in kaj sme naročnik sprejeti? Opozoril je, da podražitve materialov, energentov in storitev še ne pomenijo samodejne pravice do višjega plačila. Naročnik mora najprej ugotoviti, kaj izvajalcu pripada na podlagi sklenjene pogodbe in veljavne zakonodaje. Pomembne so določbe o fiksnih cenah, valorizacijskih klavzulah ter pravila Obligacijskega zakonika in ZJN-3.
Magda Šteblaj – vodja službe za javna naročila in nabavo v Zdravstvenem domu Ljubljana – je z izkušnjami odgovorila na vprašanje, kako naročati, ko je trg vezan na proizvajalca. Zdravstveni dom Ljubljana uporablja približno 7.500 različnih medicinskih naprav na 40 lokacijah, kar zahteva sistematično načrtovanje servisiranja in popravil. Posebno težavo predstavljajo naprave, pri katerih lahko zaradi tehničnih omejitev, dostopa do rezervnih delov ali zahtev proizvajalca vzdrževanje izvaja le omejeno število ponudnikov. Predavateljica je opozorila na razlikovanje med rednimi in izrednimi servisi, spremljanje porabe sredstev ter pomen ustreznih evidenc. Med težavami je izpostavila tudi neodzivnost ponudnikov.
Tanja Boršič – vodja službe za javna naročila in nabavo v Holdingu Slovenske elektrarne – je tako rekoč pripravila kratek priročnik o tem, kaj mora vedeti vsak novi strokovni sodelavec. Gre za temeljna pravila, ki jih morajo poznati zaposleni ob začetku dela na področju javnega naročanja. Pojasnila je pravni okvir ZJN-3, njegove spremembe in povezavo s predpisi o pravnem varstvu ter zelenem javnem naročanju. Posebno pozornost je namenila razlikovanju med naročnikom, gospodarskim subjektom in ponudnikom ter med pogoji za sodelovanje in merili za izbiro.

Dragana Stojmenović – predavateljica s področja javnega naročanja – je predstavila dobro prakso pri evidenčnih naročilih, kjer zakon pove najmanj. Pri slednjih zakon naročnikom dopušča več postopkovne prilagodljivosti, vendar jih ne razbremenjuje odgovornosti za gospodarno in pregledno porabo sredstev. Predstavila je vrednostne meje za posamezne vrste naročil, obveznosti vodenja evidenc in poročanja ter prepoved nedovoljenega drobljenja naročil. Posebej je poudarila pomen pravilne določitve ocenjene vrednosti in raziskave trga.
Nina Pekolj – direktorica Agencije za pravo varstva podatkov – je razmišljala o izbiri med naročilnico in okvirnim sporazumom ter o tem, kdaj naročnik ne sme kupovati mimo že sklenjene pogodbe. Okvirni sporazum naročniku omogoča, da vnaprej določi pogoje sodelovanja z enim ali več ponudniki, posamezna naročila pa oddaja glede na dejanske potrebe. Način oddajanja je odvisen od vsebine sporazuma in pravil, določenih ob njegovi sklenitvi. Posebej pomembno je vprašanje, kdaj naročnik sme kupovati zunaj veljavnega sporazuma in kdaj bi s tem kršil pravila javnega naročanja.
Matej Cerovšek z Ministrstva za okolje in prostor je ob temi naročanja vozil v praksi – ko gre za okoljske zahteve, subvencije, kvote in izbiro pogona – pojasnil obveznosti iz uredbe o zelenem javnem naročanju, določanje deležev čistih in brezemisijskih vozil ter razlikovanje med posameznimi kategorijami vozil. Posebej je opozoril na zaostritev zahtev za lahka vozila z začetkom leta 2026. Obravnaval je tudi naročanje šolskih prevozov, posebnosti pri rabljenih vozilih, izbiro pogona in zahteve glede pnevmatik. Predstavil je možnosti subvencioniranja ter učinke zelenega javnega naročanja. Poudaril je, da predpisi določajo okoljske cilje, naročnikom pa dopuščajo različne zakonite poti za njihovo doseganje.
Odvetnica mag. Marija Bukovec Marovt je odgovorila na vprašanje, do kdaj velja pogodba o javnem naročilu in kdaj je še mogoče skleniti aneks. Njen odgovor je izhajal iz sodne prakse Sodišča EU, zlasti zadeve C-820/24, opozorila pa je na razlikovanje med civilnopravnim obstojem obveznosti ter veljavnostjo pogodbe za potrebe javnonaročniške zakonodaje. Če so pogodbene storitve v celoti izvedene, dokončno prevzete in je izstavljen končni račun, zgolj neplačana obveznost naročnika ne pomeni, da je pogodbo še dovoljeno spreminjati. Aneks, sklenjen po prenehanju njene veljavnosti, lahko dejansko pomeni novo naročilo brez predpisanega postopka.
Kaj lahko stori naročnik po izboru izvajalca, je bila tema dr. Matije Simončiča, pomočnika generalnega sekretarja in vodje za oskrbo in javno naročanje SID banke. Obravnaval je ravnanje naročnika po sklenitvi pogodbe, kadar izvajalec svojih obveznosti ne izpolnjuje pravilno ali pravočasno. Poudaril je, da se z zaključkom postopka javnega naročanja pravna odgovornost naročnika ne konča. Pri izvajanju pogodbe je treba upoštevati Obligacijski zakonik in posebne omejitve ZJN-3. Predavatelj je razlikoval med zamudo, nepravilno izpolnitvijo, delno neizpolnitvijo in popolno neizpolnitvijo pogodbenih obveznosti. Posebej je opozoril na pomen skrbno pripravljenih pogodbenih določil in sodelovanja strokovnih služb že pred podpisom pogodbe.

Več fotografij si lahko ogledate na našem Facebook profilu!