1. člen
(namen specializacije)
(1)
Specializacija iz klinične logopedije je posebna oblika podiplomskega strokovnega izpopolnjevanja in usposabljanja, je učni in vzgojni proces. Namen specializacije je specializanta usposobiti in opremiti s kompetencami, potrebnimi za opravljanje kliničnologopedskega dela. Usposabljanje temelji na različnih logopedskih teoretičnih usmeritvah in logopedski etiki ter je podlaga za nadaljnji kontinuiran strokovni razvoj na ravni klinične prakse, teorije in raziskovanja.
(2)
Po končani specializaciji je specialist klinične logopedije usposobljen za:
-
kliničnologopedsko ocenjevanje,
-
kliničnologopedsko formulacijo problema,
-
izvajanje logopedske obravnave na ravni preventive, zdravljenja in rehabilitacije,
-
evalvacijo kliničnologopedske obravnave,
-
timsko interdisciplinarno in transdisciplinarno delo.
(3)
Klinični logoped v okviru zdravstvenega sistema obravnava osebe z motnjami komunikacije in požiranja v vseh starostnih obdobjih.