Sklep o upravljanju kreditnega tveganja v bankah in hranilnicah

Banka mora opredeliti jasna merila in postopke, na podlagi katerih se nedonosne izpostavljenosti ob njihovi identifikaciji prenesejo iz komercialne (izvorne) enote v posebno enoto, ki se ukvarja z upravljanjem nedonosnih izpostavljenosti. Banka mora imeti jasno opredeljen proces upravljanja nedonosnih izpostavljenosti, ki se ob upoštevanju obsega in vrste portfelja nedonosnih izpostavljenosti praviloma razlikuje glede na tveganost, velikost in kompleksnost izpostavljenosti ter vrsto zavarovanja.

Enota za reševanje nedonosnih izpostavljenosti mora biti strokovno usposobljena, z zadostno pravno podporo, in neodvisna od komercialne enote, ne samo z vidika operativnega upravljanja odnosa s stranko (npr. pogajanje o načrtu restrukturiranja, sodna izvršba), temveč tudi procesa odločanja in podpornih storitev (npr. administracija kredita, dokumentacija).

V primeru, ko je v enoto za reševanje nedonosnih izpostavljenosti prenesena stranka, ki je del skupine povezanih strank, je treba v to enoto prenesti celotno skupino povezanih strank.

V primeru bančne skupine je potreben enoten pristop k upravljanju nedonosnih izpostavljenosti.

Enota za reševanje nedonosnih izpostavljenosti poroča neposredno funkciji upravljanja tveganj.

Banka mora imeti jasno določena merila za vrnitev nedonosnih izpostavljenosti v običajno obravnavo v komercialno enoto.