24. člen
(zavarovanje s premičninami)
(1)
Banka lahko pri ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja upošteva zavarovanje s premičninami, če so poleg splošnih zahtev, opredeljenih v 21. členu tega sklepa, izpolnjeni najmanj naslednji pogoji:
(a)
za premičnine, ki se uporabljajo kot zavarovanje, obstajajo javno dostopne tržne cene, ki prihajajo iz zanesljivih virov informacij (npr. javni indeksi, ceniki ali katalogi), in odražajo ceno poslov v normalnih pogojih;
(b)
banka ima z izključno izjemo pravic prednostnih upnikov, določenih z zakonodajnimi predpisi, prednost pred preostalimi upniki pri realizaciji zavarovanja;
(c)
banka redno spremlja vrednost premičnine, ki se uporablja kot zavarovanje, in sicer vsaj enkrat letno, pogosteje v primeru pomembnih sprememb na trgu;
(d)
banka pri vrednotenju in prevrednotenju v celoti upošteva vsa morebitna poslabšanja ali zastarelost zavarovanja s premoženjem;
(e)
premičnina, ki se uporablja kot zavarovanje, je primerno škodno zavarovana, banka pa ima vzpostavljene postopke za kontrolo ustreznosti škodnega zavarovanja premičnine, ki se uporablja kot zavarovanje;
(f)
zavarovanje je vpisano v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin po Uredbi o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (Uradni list RS, št. 85/20) ali v podoben register po vsebinsko enakovrednih predpisih drugih držav, razen ko ima banka premičnine v lasti.
(2)
Banka v svoji politiki in postopkih določi pragove in pristope, v skladu s katerimi mora cenilec izvesti posamično vrednotenje zavarovanja s premičninami ob upoštevanju tržne vrednosti premičnin.
(3)
Premičnine, ki se uporabljajo za zavarovanje nedonosnih izpostavljenosti, mora banka vrednotiti po njihovi tržni vrednosti in redno ocenjevati njihovo unovčljivost. Če so na trgu prisotne pomembne cenovne nestanovitnosti, mora biti vrednotenje dovolj konservativno.