7. člen
(standardi znanja neformalnih programov učenja slovenskega jezika)
(1)
Standardi znanja v neformalnih programih učenja slovenskega jezika temeljijo na govornem sporazumevanju v slovenskem jeziku.
(2)
Standardi znanja v neformalnih programih učenja slovenskega jezika so:
1.
slediti jasnemu, zelo počasnemu, razločnemu govorjenju z dolgimi premori,
2.
v znanih, ponovljivih situacijah prepoznati informacije, ki jih oseba potrebuje (npr. kraj, čas),
3.
slediti preprostim konkretnim navodilom in napotkom, ki vključujejo čas, kraj, števila itd., če jih spremlja ustrezna neverbalna oznaka,
4.
s preprostimi izrazi naročiti, kaj oseba želi (npr. hrano), če si lahko pomaga z neverbalnimi znaki, uporabljati številke in količinske izraze ter izraziti cene in čas,
5.
v zelo preprostem pogovoru zastavljati preprosta vprašanja o vsakdanjih stvareh in odgovarjati nanje ter oblikovati preproste izjave, ki se nanašajo na neposredne potrebe in na znane, vsakdanje teme, ter se odzivati nanje,
6.
sodelovati v zelo preprostem pogovoru o stvarnih temah, ki osebo neposredno zadevajo (npr. o svoji državi, družini, šoli), povedati, če je osebi kaj všeč ali ne (npr. hrana),
7.
poimenovati vsakdanje stvari, ki jih oseba potrebuje, in jih zelo preprosto opisati (npr. barvo, velikost),
8.
tvoriti preproste, večinoma nepovezane fraze, povezane z zasebnim življenjem osebe, povedati osebne podatke (npr. ime, izvor, starost, naslov), predstaviti družino, opisati vsakdanje značilnosti življenja osebe (npr. kje živi in kaj dela), preprosto izraziti (ob pomoči neverbalnih znakov), kako se oseba počuti, opisati težavo (npr. pri zdravniku) in odgovoriti na preprosta vprašanja o počutju,
9.
uporabljati najpreprostejše vljudnostne fraze (npr. pozdraviti, se zahvaliti, prositi za kaj, se opravičiti, voščiti), izraziti (tudi s pomočjo neverbalnih znakov) potrditev in zanikanje ter strinjanje in nestrinjanje, izraziti, da oseba razume oziroma ne razume, pokazati zanimanje, po razumevanju vprašati sogovorca.