21. člen
(vrednotenje terjatev in potencialnih terjatev)
(1)
Pri vrednotenju terjatev in potencialnih terjatev je treba izhajati iz diskontirane vrednosti pričakovanih denarnih tokov iz teh terjatev ali iz unovčitev zavarovanj teh terjatev.
(2)
Pri oceni vrednosti iz prejšnjega odstavka je treba za del terjatev, za katere se ocenjuje, da ne bodo poplačane, upoštevati sedanjo vrednost pričakovanih denarnih tokov iz unovčitve prejetih zavarovanj za te terjatve. Za ta namen je treba oceniti realno možnost povračila terjatev od porokov ali garantov in pošteno vrednost zavarovanj z nepremičninami in premičninami v skladu z 22. členom te uredbe ter pošteno vrednost zavarovanj z delnicami ali deleži v kapitalu družb v skladu z drugim in tretjim odstavkom 23. člena te uredbe. Pripadajoča zavarovanja se pri oceni vrednosti terjatev in potencialnih terjatev lahko upoštevajo le v primeru, če banka razpolaga z vso potrebno dokumentacijo, na podlagi katere je unovčitev zavarovanj pravno izvršljiva in če so ta zavarovanja unovčljiva v razumnem roku. Zavarovanja z nepremičninami se za ta namen ovrednotijo v vrednosti, ki ostane po odbitku zneskov vseh obveznosti, katerih izpolnitev je zavarovana z isto nepremičnino in so pri tej nepremičnini vknjižene z boljšim vrstnim redom, in po odbitku sorazmernega dela zneskov tistih obveznosti, ki so v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vknjižene z istim vrstnim redom.
(3)
Vrednotenje terjatev oziroma potencialnih terjatev in zavarovanj se z upoštevanjem prvega in drugega odstavka tega člena izvede v skladu z Metodologijo za ocenjevanje realne dolgoročne ekonomske vrednosti terjatev, ki je priloga 2 te uredbe in njen sestavni del.
(4)
Če terjatve in potencialne terjatve vrednoti Evropska komisija, se uporabijo te vrednosti in zato banka terjatev in potencialnih terjatev ne vrednoti.