Vendar lahko podjetje v primeru finančne obveznosti s fiksno obrestno mero, katere efektivna obrestna mera je (na primer) 100 bazičnih točk nižja od LIBOR, kot pred tveganjem varovano postavko določi spremembo vrednosti celotne obveznosti (tj. glavnice skupaj z obrestmi po LIBOR minus 100 bazičnih točk), ki se lahko pripiše spremembam LIBOR. Če je finančni instrument s fiksno obrestno mero varovan pred tveganjem nekaj časa po njegovi izdaji in so se medtem obrestne mere spremenile, lahko podjetje določi sestavino tveganja v isti višini, kot je referenčna obrestna mera, ki je višja od pogodbene obrestne mere, ki se plačuje na postavko. Podjetje lahko to stori, če je referenčna obrestna mera nižja od efektivne obrestne mere, izračunane ob predpostavki, da je podjetje kupilo instrument na dan, ko je prvič določilo pred tveganjem varovano postavko. Predpostavimo na primer, da podjetje izda finančno sredstvo s fiksno obrestno mero v vrednosti 100 DE, ki ima efektivno obrestno mero 6 odstotkov, ko znaša LIBOR 4 odstotke. To sredstvo začne varovati pred tveganjem nekaj časa pozneje, ko se LIBOR poviša na 8 odstotkov in poštena vrednost sredstva zmanjša na 90 DE. Podjetje izračuna, da bi dejanski donos sredstva na podlagi njegove takratne poštene vrednosti 90 DE znašal 9,5 %, če bi ga kupilo na dan, ko je prvič določilo povezano tveganje obrestne mere LIBOR kot pred tveganjem varovano postavko. Ker je LIBOR nižji kot ta dejanski donos, lahko podjetje kot pred tveganjem varovano postavko določi sestavino LIBOR v višini 8 odstotkov, ki jo delno sestavljajo pogodbeni obrestni denarni tokovi in delno razlika med trenutno pošteno vrednostjo (tj. 90 DE) in zneskom, ki ga je treba odplačati ob zapadlosti (tj. 100 DE).
Vstopite v TFL 