Na primer, podjetje izda dolg v okolju, v katerem so na inflacijo vezane obveznice prisotne v taki količini in imajo tako časovno strukturo obrestnih mer, da obstaja dovolj likviden trg, ki omogoča izračun časovne strukture realnih obrestnih mer za brezkuponske obveznice. To pomeni, da je za zadevno valuto inflacija relevanten dejavnik, ki se ga na dolžniških trgih obravnava ločeno. V takih okoliščinah bi se lahko sestavina inflacijskega tveganja določila z diskontiranjem denarnih tokov pred tveganjem varovanega dolžniškega instrumenta z uporabo časovne strukture realnih obrestnih mer za brezkuponske obveznice (tj. na podoben način, kot se lahko določi sestavina netvegane (nominalne) obrestne mere). Nasprotno sestavine inflacijskega tveganja v številnih primerih ni mogoče razločevati in zanesljivo meriti. Na primer, podjetje izda dolg s samo nominalno obrestno mero v okolju, v katerem trg za na inflacijo vezane obveznice ni dovolj likviden, da bi omogočal izračun časovne strukture realnih obrestnih mer za brezkuponske obveznice. V tem primeru analiza tržne strukture ter dejstev in okoliščin ne podpira zaključka podjetja, da je inflacija relevanten dejavnik, ki se ga na dolžniških trgih obravnava ločeno. Zato podjetje ne more ovreči ovrgljive predpostavke, da inflacijskega tveganja, ki ni pogodbeno določeno, ni mogoče razločevati in zanesljivo meriti. Posledično sestavina inflacijskega tveganja ne bi bila primerna za določitev kot pred tveganjem varovana postavka. To velja ne glede na to, ali je podjetje dejansko sklenilo kakršen koli instrument za varovanje pred inflacijskim tveganjem. Podjetje zlasti ne sme dolgu z nominalno obrestno mero preprosto pripisati določb in pogojev dejanskega instrumenta za varovanje pred inflacijskim tveganjem.
Vstopite v TFL 