1. Stalni odbor si po najboljših močeh prizadeva za mirno rešitev katere koli težave, ki lahko nastane pri izvajanju te konvencije.
2. Vsak spor med pogodbenicami v zvezi z razlago ali uporabo te konvencije, ki ni bil rešen v skladu z določbami prejšnjega odstavka ali s pogajanji med prizadetimi strankami, se na zahtevo ene od njih predloži arbitraži, če se omenjene stranke ne dogovorijo drugače. Vsaka stranka imenuje po enega razsodnika, oba razsodnika pa določita tretjega. Če ena od strank ni imenovala svojega razsodnika v treh mesecih po zahtevi za arbitražo, ga v skladu z določbami tretjega odstavka tega člena na zahtevo druge stranke imenuje predsednik Evropskega sodišča za človekove pravice v naslednjih treh mesecih. Isti postopek se izvede, če se razsodnika ne moreta dogovoriti o izboru tretjega razsodnika v treh mesecih po svojem imenovanju.
3. V primeru spora med pogodbenicama, od katerih je ena država članica Evropske gospodarske skupnosti, in ko je tudi Evropska gospodarska skupnost sama pogodbenica, druga pogodbenica naslovi zahtevo po arbitraži obema, tako državi članici kot tudi Skupnosti, ti dve jo nato skupaj obvestita v dveh mesecih po prejemu zahteve, ali bo stranka v tem sporu država članica ali Skupnost ali članica in Skupnost skupaj. Če tega obvestila v navedenem roku ni, se šteje, da sta za izvajanje določb, ki urejajo sestavo in postopek arbitražnega sodišča, država članica in Skupnost ena in ista stranka v sporu. Isto velja, če se država članica in Skupnost skupaj predstavljata kot ena stranka v sporu.
4. Arbitražno sodišče sestavi svoj lastni poslovnik. Njegove odločitve se sprejemajo z večino. Njegova razsodba je dokončna in zavezujoča.
5. Vsaka stranka v sporu krije stroške za razsodnika, ki ga sama imenuje, in stranke si enakovredno delijo stroške za tretjega razsodnika, kar velja tudi za druge stroške, ki nastanejo zaradi arbitraže.