11. člen
Kazenski pregon, sojenje in sankcije
1. Država pogodbenica za storitev kaznivega dejanja, določenega v skladu s 5., 6., 8. in 23. členom te konvencije, določi sankcije glede na težo takega kaznivega dejanja.
2. Država pogodbenica si prizadeva za tako izvajanje diskrecijskih pooblastil po notranjem pravu, ki se nanašajo na kazenski pregon oseb zaradi kaznivih dejanj, ki jih zajema ta konvencija, da se zagotovi kar največja učinkovitost ukrepov kazenskega pregona za ta kazniva dejanja in ob upoštevanju odvračanja od takih kaznivih dejanj.
3. V primeru kaznivih dejanj, določenih v skladu s 5., 6., 8. in 23. členom te konvencije, vsaka država pogodbenica sprejme ustrezne ukrepe skladno s svojim notranjim pravom in ob upoštevanju pravic obrambe, s katerimi skuša zagotoviti, da pogoji v zvezi z odločitvami o izpustitvi na prostost med sojenjem ali pritožbenim postopkom upoštevajo, da je treba zagotoviti navzočnost obdolženca v nadaljnjem kazenskem postopku.
4. Država pogodbenica zagotovi, da njena sodišča ali drugi pristojni organi upoštevajo težo kaznivih dejanj, ki jih zajema ta konvencija, ob obravnavi možnosti za predčasno izpustitev na prostost ali pogojni odpust oseb, obsojenih za taka kazniva dejanja.
5. Kadar je to primerno, država pogodbenica skladno s svojim notranjim pravom določi dolg rok za zastaranje kazenskega pregona za katero koli kaznivo dejanje, ki ga zajema ta konvencija, in daljši rok, če se je domnevni storilec izognil pravici.
6. Nobena določba te konvencije ne vpliva na načelo, da opis kaznivih dejanj, določenih v tej konvenciji, in ustrezno obrambo ali druga pravna načela za nadzor nad zakonitostjo ravnanja ureja notranje pravo države pogodbenice in da se ta kazniva dejanja preganjajo in kaznujejo v skladu s tem pravom.