(1)
Invalidi, ki nimajo nikakršne strokovne izobrazbe, se rehabilitirajo tako, da se usposobijo za poklic, za katerega se zahteva strokovna izobrazba, pridobljena s priučitvijo oziroma nižja strokovna izobrazba.
(2)
Invalidi, ki imajo strokovno izobrazbo nižjo od izobrazbe kvalificiranega delavca oziroma od srednje strokovne izobrazbe, se rehabilitirajo tako, da se usposobijo za poklic, za katerega se zahteva strokovna izobrazba kvalificiranega delavca oziroma srednja strokovna izobrazba.
(3)
Invalidi, ki imajo strokovno izobrazbo kvalificiranega delavca oziroma srednjo strokovno izobrazbo ali kakšno višjo strokovno izobrazbo, se rehabilitirajo tako, da se usposobijo za isti poklic ali za kakšen drug poklic, za katerega se zahteva strokovna izobrazba, ki je enaka njegovi izobrazbi.
(4)
Organ, ki je pristojen za odločanje o pravici do rehabilitacije, lahko pošlje invalida s strokovno izobrazbo iz prejšnjega odstavka tudi na strokovno izpopolnitev, da si pridobi višjo strokovno izobrazbo, kot jo že ima, če se je invalid posebej izkazal s prejšnjim delom in s strokovno usposobitvijo in če se da pričakovati, da si bo v rednem roku pridobil tako izobrazbo.
(5)
Rehabilitacija se lahko opravlja tudi z rednim šolanjem v ustanovah za srednjo strokovno izobrazbo in v visokošolskih zavodih.
(6)
Invalidi, ki so že poklicno rehabilitirani, nimajo pravice, da bi se z novo poklicno rehabilitacijo usposobili za poklic, za katerega se zahteva strokovna izobrazba enake stopnje kot za poklic, za katerega so se usposobili s prejšnjo rehabilitacijo.