TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi nasprotnega udeleženca se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje:

• v I. točki izreka spremeni tako, da se za 2. alinejo doda nova 3. alineja, ki se glasi:

• "- Zimske, prvomajske in jesenske počitnice mld. otrok preživlja z vsakim od staršev izmenjaje, začenši s preživljanjem jesenskih počitnic v letu 2026 pri očetu.

  V času poletnih počitnic v mesecu juliju in avgustu se stiki mld. otroka z očetom izvajajo strnjeno 7 dni. Če se starša ne dogovorita drugače, se stiki v času poletnih počitnic izvajajo na način, da mld. otrok namesto drugega vikenda, ki bi ga moral preživeti z očetom v skladu s 1. alinejo te točke v juliju oziroma avgustu, z očetom preživi strnjeno 7 dni.

  Ob začetku stika na prvi dan počitnic mati mld. otroka pripelje na parkirni prostor lokala McDonald's ..., in ga tam preda očetu ob 18.00 uri. Ob koncu stika na zadnji dan počitnic oče mld. otroka pripelje na isto lokacijo ob 17.00 uri in ga tam preda materi."

• IV. točka izreka spremeni tako, da se sedaj glasi:

  "Glede vsega, kar nasprotni udeleženec zahteva drugače, se predlog zavrne."

2. V preostalem se pritožba nasprotnega udeleženca zavrne, pritožba predlagateljice pa se v celoti zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Skladno s stališči sodne prakse se praviloma breme prevozov na stike deli med oba starša, saj okoliščina, da vsak od staršev poskrbi za prehod otroka od enega starša do drugega, pokaže otroku, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do otroka enakopravna. Od tega načelnega stališča je mogoče odstopiti le v primeru obstoja tehtnih okoliščin.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z načelom najmilejšega ukrepa (156. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju: DZ) sodišče izreče tisti ukrep, ki najmanj poseže v starševsko skrb, obenem pa je odraz tega načela tudi pravilo, da čim se spremenijo okoliščine, zaradi katerih strožji ukrep ni več potreben, je treba izreči milejši ukrep. Temu ustrezno po določbi 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj. To je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo, ko je ugotovilo, da bi mld. otroku nastajala škoda, če bi se stiki še naprej izvajali v tako ozkem obsegu, zato je obseg stikov razširilo in spremenilo kraj prevzema otroka (17. točka obrazložitve).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da ima takšna strokovna znanja CSD. Zato je utemeljen pritožbeni očitek nasprotnega udeleženca, da postavitev izvedenca v tej fazi postopka, ko se odloča s stopnjo verjetnosti (161. člen DZ), ni potrebna in zadošča mnenje CSD o izvajanja stikov z več nočitvami tudi v času počitnic.