21. člen
– varstvo oseb in omejitve obveznosti dajanja pomoči
1.
Nič v tej konvenciji ne omejuje pravic in jamstev, ki jih osebam zagotavlja zakonodaja ali upravna praksa zaprošene države.
2.
Razen v primeru 14. člena se določbe te konvencije ne razlagajo, kakor da zaprošeni državi nalagajo obveznost:
a)
da izvede ukrepe v nasprotju s svojo zakonodajo ali upravno prakso ali zakonodajo in upravno prakso države prosilke;
b)
da izvede ukrepe, za katere meni, da so v nasprotju z javnim redom (ordre public) ali njenimi bistvenimi interesi;
c)
da priskrbi informacije, ki jih ni mogoče dobiti v skladu z njeno zakonodajo ali upravno prakso ali v skladu z zakonodajo države prosilke ali njeno upravno prakso;
d)
da priskrbi informacije, ki bi razkrile kakršno koli trgovinsko, poslovno, industrijsko, komercialno ali poklicno skrivnost ali trgovinski postopek, ali informacije, katerih razkritje bi bilo v nasprotju z javnim redom (ordre public) ali njenimi bistvenimi interesi;
e)
da zagotovi upravno pomoč, če in kolikor meni, da je obdavčitev v državi prosilki v nasprotju s splošno sprejetimi načeli obdavčevanja ali določbami konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja ali katero koli drugo konvencijo, ki jo je zaprošena država sklenila z državo prosilko;
f)
da zagotovi pomoč, če bi uporaba te konvencije v enakih okoliščinah povzročila neenako obravnavanje državljana zaprošene države in državljanov države prosilke.