l.
Vsaka država pogodbenica sprejme take ukrepe, kot so morda potrebni za vzpostavitev jurisdikcije v primerih kaznivih dejanj, opisanih v 2. členu, če
(a)
je kaznivo dejanje storjeno na ozemlju te države,
(b)
je kaznivo dejanje storjeno na plovilu, ki pluje pod zastavo te države, ali v zračnem plovilu, ki je registrirano po zakonih te države, ko je kaznivo dejanje storjeno, ali
(c)
kaznivo dejanje stori državljan te države.
2.
Država pogodbenica lahko vzpostavi svojo jurisdikcijo, tudi če:
(a)
je kaznivo dejanje storjeno proti državljanu te države ali
(b)
je kaznivo dejanje storjeno proti državnemu ali vladnemu objektu te države v tujini, vključno z veleposlaništvom ali drugimi diplomatskimi ali konzularnimi prostori te države, ali
(c)
kaznivo dejanje stori oseba brez državljanstva, ki običajno prebiva na ozemlju te države, ali
(d)
je kaznivo dejanje storjeno pri poskusu, da se država prisili, da stori neko dejanje ali ga opusti, ali
(e)
je kaznivo dejanje storjeno v zračnem plovilu, ki ga upravlja vlada te države.
3.
Po ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi te konvencije ali pristopu k njej vsaka država pogodbenica uradno obvesti generalnega sekretarja Združenih narodov o jurisdikciji, ki jo je po notranjem pravu vzpostavila v skladu z drugim odstavkom. Če pride do kakšne spremembe, država pogodbenica takoj uradno obvesti generalnega sekretarja.
4.
Vsaka država pogodbenica prav tako sprejme take ukrepe za vzpostavitev jurisdikcije za kazniva dejanja, navedena v 2. členu, če je domnevni storilec na njenem ozemlju, ona pa te osebe ne izroči kateri koli državi pogodbenici, ki je vzpostavila jurisdikcijo v skladu s prvim ali drugim odstavkom.
5.
Ta konvencija ne izključuje izvajanja kazenske jurisdikcije, ki jo je država pogodbenica vzpostavila v skladu z notranjim pravom.