1.
Oseba, ki je priprta ali prestaja zaporno kazen na ozemlju ene države pogodbenice in katere prisotnost v drugi državi pogodbenici je potrebna zaradi pričanja, identifikacije ali drugačne pomoči pri pridobivanju dokazov za preiskavo ali pregon kaznivih dejanj po tej konvenciji, se lahko pošlje v to državo, če sta izpolnjena ta pogoja:
(a)
da oseba ob poznavanju dejstev da prostovoljno soglasje in
(b)
da se ob upoštevanju takih pogojev, kot jih države štejejo za primerne, pristojni organi držav strinjajo.
2.
Za namene tega člena:
(a)
je država, v katero je oseba premeščena, pristojna in dolžna, da premeščeno osebo zadrži v priporu, razen če država, iz katere je bila oseba premeščena, ne zahteva ali ne odobri drugače;
(b ) država, v katero je oseba premeščena, takoj izpolni obveznost in vrne osebo v pripor države, iz katere je bila oseba premeščena, kot je bilo predhodno dogovorjeno ali kot se dogovorijo pristojni organi obeh držav;
(c)
država, v katero je oseba premeščena, ne zahteva od države, iz katere je bila oseba premeščena, da sproži postopek izročitve za vrnitev osebe;
(d)
premeščena oseba prejme potrdilo za prestajanje kazni v državi, iz katere je bila premeščena, za čas, ki ga je preživela v priporu države, v katero je bila premeščena.
3.
Razen če država pogodbenica, iz katere naj bi bila oseba premeščena v skladu s tem členom, s tem ne soglaša, se ta oseba ne glede na svoje državljanstvo ne sme preganjati ali pripreti ali se ji kako drugače omejiti osebna svoboda na ozemlju države, na katero je bila premeščena, glede na dejanja ali obsodbe pred njenim odhodom z ozemlja države, s katerega je bila premeščena.