4. člen
Državni in regionalni sistemi za pripravljenost in odzivanje
(1)
Pogodbenica vzpostavi državni sistem za hitro in učinkovito odzivanje na onesnaženje. Ta sistem vključuje vsaj:
(a)
imenovanje:
(i)
pristojnega državnega organa ali organov, odgovornih za pripravljenost in odzivanje na onesnaženje;
(ii)
državne operativne točke ali točke za stike ter
(iii)
organa, pooblaščenega, da deluje v imenu države in zahteva pomoč, ali se odloči za zagotavljanje pomoči;
(b)
državni načrt nujnih ukrepov za pripravljenost in odzivanje, ki vključuje organizacijska razmerja med različnimi vpletenimi javnimi ali zasebnimi organi ob upoštevanju navodil, ki jih je pripravila organizacija.
(2)
Poleg tega vsaka pogodbenica v okviru svojih zmožnosti samostojno ali z dvostranskim ali večstranskim sodelovanjem in po potrebi v sodelovanju s pomorskim gospodarstvom in gospodarstvom, ki se ukvarja z nevarnimi in škodljivimi snovmi, pristaniškimi oblastmi in drugimi ustreznimi subjekti, pripravi:
(a)
najnujnejšo opremo za odzivanje na onesnaženje, ustrezno tveganju, ter programe za njeno uporabo;
(b)
program vaj za organizacije odzivanja na onesnaženje in usposabljanje ustreznega osebja;
(c)
podrobne načrte in komunikacijske zmogljivosti za odzivanje na onesnaženje. Take zmogljivosti morajo biti ves čas na voljo;
(d)
mehanizem ali program za usklajevanje odzivanja na onesnaženje po potrebi z zmogljivostmi za zbiranje potrebnih sredstev.
(3)
Pogodbenica zagotovi, da se organizaciji neposredno ali s pomočjo ustrezne regionalne organizacije ali programov sproti pošiljajo informacije o:
(a)
kraju, telekomunikacijskih podatkih, in če je primerno, o področjih odgovornosti organov in subjektov iz pododstavka a prvega odstavka;
(b)
podatkih v zvezi z opremo za odzivanje na onesnaženje in strokovnem znanju in izkušnjah iz strok, povezanih z odzivanjem na onesnaženje in reševanjem na morju, ki je lahko na razpolago drugim državam, če to zahtevajo, ter
(c)
svojem državnem načrtu za ravnanje v izjemnih razmerah.