1.
Vsi zahtevki v zvezi s smrtjo ali telesno poškodbo potnika ali izgubo ali poškodovanjem prtljage zastarajo v dveh letih.
(a) ob telesni poškodbi od dneva izkrcanja potnika;
(b) ob smrti med prevozom od dneva, ko bi se potnik moral izkrcati, in ob telesni poškodbi, nastali med prevozom, katere posledica je smrt potnika po izkrcanju, od dneva smrti, če to obdobje ni daljše od treh let od dneva izkrcanja;
(c) ob izgubi ali poškodovanju prtljage od dneva izkrcanja ali od dneva, ko bi do izkrcanja moralo priti, kar je pozneje.
3.
Pravo sodišča, ki obravnava primer, je podlaga za začasno odložitev in prekinitev zastaralnih rokov, vendar tožba na podlagi te konvencije v nobenem primeru ne more biti vložena po treh letih od dneva izkrcanja potnika ali od dneva, ko bi do izkrcanja moralo priti, kar je pozneje.
4.
Ne glede na prvi, drugi in tretji odstavek tega člena se lahko zastaralni rok podaljša z izjavo prevoznika ali z dogovorom strank po nastanku vzroka za tožbo. Izjava ali dogovor je v pisni obliki.