Pravico sprožiti upravni spor ima posameznik ali pravna oseba, če misli, da mu je z upravnim aktom kršena kakšna pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist.
Državni organ, organizacija, poslovna enota organizacije združenega dela, naselje ipd. ali skupina oseb lahko sprožijo upravni spor, čeprav niso pravna oseba, če so lahko imetniki pravic oziroma nosilci obveznosti, o katerih se je odločalo v upravnem postopku.
Če je organ družbenopolitične skupnosti ali organizacije na prvi stopnji odločal o določeni upravni stvari, o pritožbi zoper tak akt pa je odločal organ druge družbenopolitične skupnosti oziroma organizacije, lahko sproži upravni spor zoper akt druge stopnje tudi skupnost oziroma organizacija, katere organ je odločal na prvi stopnji, če meni, da je z aktom druge stopnje kršena njena samoupravna pravica.
Če je z upravnim aktom kršen zakon v korist posameznika, organizacije združenega dela ali druge samoupravne organizacije ali, skupnosti, lahko sproži upravni spor pristojni javni tožilec ali drug po zakonu upravičen organ. Zato morajo vsi državni organi, organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije in skupnosti o takih aktih, če zanje zvedo, obvestiti pristojnega javnega tožilca ali drug po zakonu upravičen organ.
Upravni spor lahko sproži tudi javni pravobranilec, če je z upravnim aktom kršen zakon v škodo družbenopolitične skupnosti oziroma zavoda, ki ga po zakonu zastopa.
Pristojni družbeni pravobranilec samoupravljanja lahko sproži upravni spor, če so z upravnim aktom kršene samoupravne pravice delovnih ljudi ali prizadeta družbena lastnina.