14. člen
Kraj opravljanja dela
(1)
Kraj dela, določen v pogodbi o zaposlitvi, mora biti določen tako, da je določljiv.
(2)
Delavca ni mogoče napotiti na delo v drug kraj brez njegove privolitve v naslednjih primerih:
-
Če napotitev vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja, o čemer presodi pooblaščeni zdravnik delodajalca.
-
Če pot na delo in z dela z običajnim prevoznim sredstvom (običajno prevozno sredstvo pomeni sredstvo, s katerim delavec praviloma dnevno prihaja na delo), javnim prevoznim sredstvom, osebnim avtomobilom od dejanskega kraja bivanja do kraja dela v normalnih okoliščinah traja več kot tri ure oziroma do 150 km. V primeru, ko delavec prihaja na delo peš, se razporeja pod temi pogoji.
-
Če se s tako napotitvijo bistveno poslabša materialni položaj delavca ali njegove družine, vendar je v tem primeru dokazno breme na strani delavca.
(3)
V nobenem primeru ni mogoče napotiti na delo v drug kraj nosečnic, delavcev, ki skrbijo za otroke do šestega leta starosti oziroma duševno ali telesno motene otroke, ter invalidov in starejših delavcev.